Nenad Glücks
Psiholog Bernard Stritih o protestih: Množica se ne zaveda zažigalnih idej
Dr. Bernard Stritih je prepričan, da pri sedanjih nemirih ne gre le za manjše skupine huliganov. Meni, da imajo tudi ta gibanja neko ozadje, mogoče to niso že nekoliko senilni »strici«, ampak tudi mladi dinamični ljudje z različnimi poslovnimi idejami. Preko raznih kanalov se širijo sporočila: pridite, uprite se, dosti imamo … Takšna sporočila dvignejo na noge množico, ki pa se ne zaveda zažigalnih idej, ki jih neke skupine razvijajo in plasirajo v javnost. Jedro množice ima določeno strategijo, s čim ljudi dvigniti in pritegniti, pri čemer izberejo nekatere aktiviste. Ti praviloma ne razvijajo ideje, so pa pripravljeni iti kot udarna sila za te ideje na fronto.
Primož Lavre
Po državi se nadaljujejo protesti zoper, kot pravijo, politično in ekonomsko elito. Večkrat so se sprevrgli v izgrede, napade na policiste, uničevanje. Ima po vašem tisti manjši, a zelo nasilni del udeležencev protestov politično ozadje ali gre le za izživljanje huliganov?
Pomislil sem na povojne čase, ko sem bil vajenec v Tamu v času, ko smo v Mariboru demonstrirali za Trst. Že zjutraj so nas pripravili, opozarjali, da bodo popoldne demonstracije in naročili, glejte, da ne bo kdo izostal. Večina nas vajencev smo šli iz internata na proteste precej mlahavi, nejevoljni. Ko smo prihajali pred sedež škofije, smo ves čas slišali skandiranje Trst je naš, Mi smo Titovi in podobno. To je dvigalo temperaturo, pred škofijo je bilo najbolj silovito, spomnim se, da je tedaj množica, v kateri sem bil tudi jaz, razbila veliko šip na škofijskem poslopju.
Zakaj prav na škofiji?
Množica mora najti nasprotnika. Po navadi množico pritegnejo prav negativna čustva, je bojevita, z bojevitimi idejami. Sama hlepi, da bi našla predmet razbijanja. Da do razbijanja pride, morajo ljudje prestopiti psihološko črto, tako kot tudi za pobijanje. Vedno nekdo to sproži, vrže prvi kamen. V tistih demonstracijah za Trst so bili v ozadju politični cilji. Verjetno se je kazala solidarizacija naroda, povečala se je zaostrenost med državo in Cerkvijo. Za tiste čase v začetku petdesetih let vsi vemo, da so bili protesti organizirani in so imeli velik simbolni pomen. Jugoslavija je s tem kazala svojo enotnost in neodvisnost od velesil. Danes lahko politiki le še sanjajo o tistem močnem partijskem in državnem aparatu, ki je lahko pognal tisoče ljudi na ceste.
Ostanite obveščeni
Kaj pa množični protesti v času razpada Jugoslavije?
Dobro pomnim tudi množične proteste v začetku sedemdesetih let, tako imenovano zasedbo ljubljanske filozofske fakultete. Tisti procesi so bili verjetno prvi znak resne krize v takratni državi in tudi v zvezi komunistov. Študentom je govoril filozof Dušan Pirjevec in jim predočil vizijo nečesa, za kar bi bilo vredno živeti. On ni pozival na rušenje, pa vendar je imelo njegovo delo subverzivni naboj.
Novo množično gibanje se je porodilo v času razpada Jugoslavije, tudi takrat je množica vzklikala gesla z miroljubno, lahko rečemo kreativno vsebino. Rušilne pretnje so bile takrat na drugi strani.
V TISKANI IZDAJI STRITIH RAZMIŠLJA, KDO BI LAHKO STAL ZA SKUPINAMI NASILNIH PROTESTNIKOV; O POLITIČNIH CILJIH NEMIROV; O ELITAH, KI SKUŠAJO VPLIVATI NA PROTESTE; O LJUBLJANSKI UNIVERZI KOT TOPLI GREDI PARTIJE.
Ključne besede