Nina Plavšak: Kača na zakonodajnih prsih

Zadnje tedne se je Nina Plavšak zaradi T-2 spet znašla v središču pozornosti. Telekomunikacijsko podjetje je bilo že tretjič poslano v stečaj, Jurija Krča, do stečaja prokurista ter po svojih podjetjih Gratel in Lokainvest solastnika družbe T-2, je to zelo razburilo. Pred dnevi je v intervjuju za spletno stran podjetja Garnol (v lasti njegovega brata Štefana Krča in večinski lastnik T-2) na vprašanje, kako to, da družba, ki posluje z dobičkom in ima na računu 6 milijonov evrov, ne more izplačati dohodkov zaposlenim, odgovoril: »To je zaradi slabo napisane stečajne zakonodaje mogoče samo v Sloveniji.«

Nenaključna naključja

S prstom je pokazal na Plavšakovo, ki zakonodajo najprej napiše, nato jo tolmači sodnikom in piše pravna mnenja. In ravno na dan, ko je šel T-2 zadnjič v stečaj, je Plavšakova na Dnevih insolvenčnega prava v Portorožu predavala, kako pošteno voditi stečajni postopek (doseči optimalno ceno za premoženje), ki bo dober za upnike. Če je bilo to še naključje, naslednje zagotovo ni bilo več: sklep o tretjem stečaju je bil Juriju Krču vročen na njegov rojstni dan.

»V konkretnem primeru je (Plavšakova; op. p.) napisala dve pravni mnenji, in sicer enkrat za T2, drugič pa za DUTB, ki sta si diametralno nasprotni. Pa razumi, če moreš,« je v intervjuju o T-2 dejal Krč in dodal: »T2 je uspešno in dobičkonosno podjetje, kar poleg ekonomskih izvedencev priznavajo tudi na DUTB. S tem ko je bil za T-2 že tretjič sprožen stečaj, je upravljanje družbe po sklepu ljubljanskega višjega sodišča znova prevzela stečajna upraviteljica Danica Čuk. Kako je mogoče, da stečajna upraviteljica dobičkonosnega podjetja z dovolj denarja na računu, kot je T2, ne izplača plač našim zaposlenim? Dokler smo podjetje vodili in ga reševali iz rdečih številk mi, plače niso zamujale niti za en dan.«

Rada večkrat (pro)da

Nina Plavšak je namreč leta 2012 za T-2 napisala pravno mnenje, češ da se lahko banke upnice, ki imajo ločitveno pravico, poplačajo le iz zastavljenega premoženja, ne pa tudi iz preostalega premoženja. T-2 je za to mnenje podjetju ABC Nepremičnine, kjer sta solastnika Nina Plavšak in njen življenjski partner Andrej Kuplenk, plačalo 6000 evrov. Tri leta pozneje je pravno mnenje napisala za Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki pa je bilo diametralno nasprotno od prvega. V njem se je zavzela za stečaj, češ da se lahko ločitveni upniki poplačajo iz celotnega premoženja, in ne samo iz zavarovanega. Po njenem je torej že potrjena prisilna poravnava T-2 naenkrat veljala tudi za zavarovane in ne zgolj navadne terjatve. DUTB je podjetju ABC Nepremičnine po podatkih Supervizorja od marca 2015 do januarja letos nakazal 25.663 evrov.

Tako ravnanje Plavšakove, da se rada dvakrat ali večkrat »proda«, je že kar stalnica v njeni karieri. Nesojena diplomatka, ki jo je oče Borut Plavšak, pomemben funkcionar v komunističnem režimu, prepričal, naj namesto na takratni FSPN (sedanja FDV) raje študira na pravni fakulteti, je kariero začela na ljubljanskem sodišču (v začetku devetdesetih let je bila stečajna sodnica v razvpitem Trendu Sandija Grubeliča) in jo nadaljevala na Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Pravno je svetovala nekdanjemu ministru za finance Mitju Gaspariju, prijateljevala z Antonom Ropom, bila visoka uslužbenka v Klirinško depotni družbi (KDD). Že četrt stoletja roko drži predvsem nad insolvenčno zakonodajo, na tem področju se brez nje ne zgodi praktično nič. Podpisana je skoraj pod vsa mnenja in vse spremembe zakonodaje. Njeno delovanje poteka nekako takole: najprej napiše zakon, nato po potrebi pripravi tudi spremembe zakona. Te so očitno odvisne od tega, komu tisti trenutek svetuje, vedo povedati pravniki, ki se ne želijo izpostaviti, saj naj bi bila Plavšakova pri obračunavanju poosebljenje oklepne samohodke.

Novela insolvenčne zakonodaje

Za primer navajajo zadnjo spremembo insolvenčne zakonodaje, ki so jo poslanci sprejeli konec marca. S pravim piarovskim čarovniškim trikom je bila pozornost preusmerjena v institut osebnega stečaja, češ da ga po spremembah ne bo mogoče več zlorabljati. Toda glavna sprememba je bila, da so prednostne terjatve v insolvenčnih postopkih tudi krediti in poroštva v okviru državnih pomoči. Terjatve zaposlenih, ki ostanejo brez plač, so sicer prednostne, toda šele četrte v vrstnem redu; za stroški postopka, zavarovanimi terjatvami in terjatvami kreditov in poroštev države. Zakonodaja je torej taka, da so v najboljšem položaju banke in država. To je po svoje logično, saj Plavšakova »po novem« dela za državo, skrbi za »dobro počutje« slabe banke in NLB. In kjer je Plavšakova, tista stran je zmagovalna. Kako je to potekalo, je v omenjenem intervjuju opisal Jurij Krč.

Računi čez palec

»Prevzem fiksne infrastrukture T-2 po nizki, likvidacijski ceni, bi bila prava premija za posrednike in znanega kupca, kot je Telekom Austria, ki svojih namer za prevzem T-2 že dolgo ne skriva več, saj brez fiksnega omrežja nima obetavne prihodnosti. Na slabi banki trdijo, da bi bili v primeru stečaja T2 poplačani več kot v primeru prisilne poravnave. Naši izračuni pa kažejo drugače. Pomenljivo je, da DUTB svojih izračunov kljub pozivom nikoli ni predstavila. Le zakaj?« se sprašuje Krč. Telekom Austria je za nakup T-2 že pred leti angažiral Janeza Škrubeja, ki kot posrednik takrat ni bil uspešen. Pomenljivo je, da Štrubej danes kot izvršni direktor DUTB sili T-2 v stečaj.

»Poleg tega smo priča celo družinskim povezavam med Miho Štepcem z DUTB, ki ves čas dela za stečaj T-2, in pravnim svetovalcem Simobila, ki je v lasti avstrijskega Telekoma. Da pri tem ne omenjam napredovanj dveh višjih sodnikov, ki sta T-2 poslala v stečaj, njuno odločitev pa je zaradi kršitev ustave razveljavilo ustavno sodišče. Za to odločitev je na hitro zamenjani senat višjega sodišča porabil le devet delovnih dni. Kot razlog so navedli hitrost postopka, v primeru zadnjega stečaja pa je isto sodišče za odločanje porabilo kar štiri mesece,« opozarja Krč, ki zanika, da bi imel T-2 težave z vračanjem posojil in nezadovoljnimi dobavitelji.

Vajeti v roke vzame Plavšakova

Upnica, državna NLB, ki je sprožala postopke, kredita sploh ni ustrezno zavarovala, kar pomeni, da zastavljenega premoženja ni ustrezno zavedla v register Ajpesa. Pravilno zastavljenega premoženja je bilo tako po oceni Krča le za slab odstotek vrednosti kredita. Da bi to prikrila, je NLB terjatve, ki so v resnici v 99 odstotkih navadne terjatve, konec aprila 2014 prenesla na DUTB. Seveda DUTB tako slabo zavarovanih terjatev sploh ne bi smela prevzeti v svoj portfelj, je prepričan Krč. Za preverjanje je imela šest mesecev časa, postopke pa zdaj preiskuje tudi računsko sodišče. Hkrati je NLB sredi aprila leta 2014 dobila še sklep celjskega okrajnega sodišča, ki je na podlagi ugotovitev sodnega izvršitelja zaradi pomanjkljivih notarskih zapisov zavrnilo še eno izvršbo nad premoženjem T2.

»Menim, da sta NLB in DUTB špekulirali in delovali z roko v roki tudi zato, da ne bi kdo javno razgalil napak in hude malomarnosti bankirjev iz leta 2007,« je še dejal Krč in dodal: »Ker nismo kršili sklepa sodišča, ki nam prepoveduje poplačilo DUTB iz sredstev na računu, nas zdaj ravno ta DUTB želi nezakonito in neustavno, z razlastitvijo našega premoženja, spraviti v stečaj.« Zdaj je zadevo v roke vzela Nina Plavšak, ki prek ABC Nepremičnine prodaja nepremičnine DUTB, katerih knjigovodska vrednost znaša skoraj 300 milijonov evrov, Plavšakova in Kuplenk pa bosta s svojim podjetjem upravičena do provizije v višini od 0,3 do 1,49 odstotka od vrednosti. In če bo šlo kaj »narobe«, bo najbrž predlagana še kakšna sprememba zakonodaje. Očitno izključno zato, da bodo naročniki pravnice, ki je postala znana po uhanih v obliki mrtvaških glav in velikih posterjih Arnolda Schwarzeneggerja, zadovoljni.

Šrot, Bavčar …

Plavšakovo so za svetovalko najemali praktično vsi, ki so pred desetletjem začeli menedžerske prevzeme. Taka sta bila denimo Boško Šrot (Pivovarna Laško) in Igor Bavčar (Istrabenz). »Sporočeno jim je bilo, da kdo neki bo boljši svetovalec od tistega, ki je napisal ali sodeloval pri pripravi zakonodaje, ki ga za nasvet vprašata državni zbor ali vlada, ki po potrebi pripravi tudi spremembe zakonodaje in na katerega se sklicujejo celo sodniki,« nam je povedal vir, ki je želel ostati anonimen. Plavšakova je kot strokovnjakinja tudi za prevzemno zakonodajo (odgovorna je za zakonodajo, na podlagi katere so nastala delniška »parkirišča«, prek katerih so se lastninila številna slovenska podjetja) pripravila sporazum med Maksimo Holdingom (Igor Bavčar) in družbami iz kroga NFD (Stane Valant), ki je določil podrobnosti in potek nakupov Istrabenza. Kako se je vse skupaj pozneje končalo, je znano. Večina menedžerjev, ki jim je svetovala, se je znašla v kazenskih postopkih, Plavšakova pa še naprej piše zakonodajo in jo po potrebi popravlja. Iz časnika Finance so jo nekoč vprašali, ali se počuti kot ekonomska morilka (potem ko se je v knjigi izpovedal »ekonomski morilec« John Perkins), pa je odgovorila, da ima Finance sicer za rumeni tisk, a da so s tako oznako prekoračili mejo, ki jo je pripravljena tolerirati.

V resnici je njen tolerančni prag zelo nizek. To še posebej občutijo udeleženci dogodkov, ki jih organizira Center za izobraževanje v pravosodju pri ministrstvu za pravosodje. Sodniki, tožilci, stečajni upravitelji in drugi, ki se nanjo pogosto sklicujejo, na njenih predavanjih otrpnejo, pravijo naši viri. Na teh predavanjih Plavšakova pogosto napade tiste sodnike, ki si na področju insolvenčnih postopkov drznejo presoditi drugače, kot meni ona, da je prav. Seveda se je zato bojijo in raje sledijo njenim tolmačenjem, kot da bi bili izpostavljeni pred vsemi. Sklicevanja na njena pravna mnenja, ki so priložena v sodne spise, so tako že redna praksa. In ko si Nina Plavšak premisli, spremeni stališče ali zamenja naročnika, si premislijo tudi sodniki. 

 

Plavšakova komentira samo v strokovnih publikacijah

Ko smo iskali kontakt z Nino Plavšak (številko mobilnega telefona ali elektronski naslov), je bila to težja naloga, kot smo pričakovali. So pa bili zato zelo zgovorni odgovori (novinarjev, urednikov, piarovcev in lobistov), ki smo jih dobili, saj povedo, kakšen sloves uživa leta 1960 rojena pravnica. Objavljamo nekatere:

»Z njo nisem nikoli želel imeti stikov.«

»Katero Plavšakovo? A pravnico? Ne, ne, ne.«

»Če bi jo imel, bi me moral iskati v zaporu. Ha, ha, ha.«

»Niti slučajno ga nimam.«

»Uf, ne, nikoli nisem delal z njo, nikoli govoril z njo.«

»Ne poznam je, nikoli je niti nisem hotel spoznati.«

Vprašanja v zvezi z insolvenčno zakonodajo, DUTB, T-2 in ANC Nepremičnine smo poslali Plavšakovi na elektronski naslov, ki ga običajno da državnemu zboru ali ministrstvom. Do zaključka redakcije nam ni odgovorila. Je pa zato odgovoril Andrej Kuplenk: »Dr. Plavšakova že več let ne odgovarja na vprašanja ali komentira stvari v javnih medijih, z izjemo v strokovnih pravnih publikacijah.«