General Udbe z rokami do komolcev v krvi

S poslavljanjem generacije, vpletene v mračne zgodbe polpretekle zgodovine, je postalo vsako novo pričevanje njenih še preživelih in pomembnih akterjev, ki doslej nikoli niso spregovorili, saj so se čutili zavezani molku, toliko bolj dragoceno. Prav zato bi lahko dejali, da je režiserju Marku Kobetu v dokumentarnem filmu o Golem otoku, ki ima naslov Gradimo novi svet, uspelo tisto, kar se je doslej zdelo skoraj nemogoče. V njem se namreč ne soočimo le z zgodbami preživelih kaznjencev, temveč tudi s pričevanjem 92-letnega Jova Kapičića, nekdanjega generala Udbe in ustanovitelja Golega otoka. Nekdanji ljubljenec Tita v intervjuju za film tako prvič prizna, da je imel roke do komolcev v krvi, vendar še vedno ničesar ne obžaluje, nič ga ni sram, če bi bilo treba, bi znova ravnal povsem enako.

Kot nam je v pogovoru za naš tednik povedal režiser Kobe, je Kapičić še danes prepričan, da je bil Goli otok potreben, sicer bi se lahko nastal upor kontrarevolucionarjev, ti pa bi potem jugoslovansko partijsko vodstvo obesili na beograjskih Terazijah. Tako je na srečo vse drugače, življenje teče po drugačnih, predvidljivih tirih: vsakdanje srebanje kavice in vroči pogovori s somišljeniki v kavarni Kapičićevega sina, znanega košarkarja Dražena Kapičića, ki je še vedno pripravljen upoštevati očetovo mnenje.

 Kapičić se nima za zločinca, saj trdi, da na otoku ni bil nihče ubit na zahtevo oblasti. A vsi še zdaleč niso takega mnenja. Še letos so ga sredi belega dne in sredi Beograda napadli neznani storilci, moral poiskati prvo pomoč, po pripovedovanju režiserja Kobeta se je zapletalo tudi pri snemanju dokumentarnega filma pred dvema letoma: »Pogovor z njim smo želeli posneti v znanem beograjskem hotelu na Terazijah, a je nič hudega slutečo televizijsko ekipo presenetil receptor hotela, za katerega se je kasneje izvedelo, da je sin enega izmed kaznjencev z Golega otoka. Dovolj je bilo, da smo le omenili snemanje bivšega generala Udbe, že je povsem pordečel. Kar nenadoma ni zmogel ničesar več izdaviti, tako je bil prizadet. Za Kapičića je imel na koncu le eno samo besedo – govno.« Da ne bi povzročali še večjega vznemirjenja, se je ekipa raje odločila za snemanje intervjuja v beograjskem muzeju. Neverjetno vzdržljivi nekdanji oficir Udbe, saj v štirih urah pogovora ni spil niti kozarca vode – odločil se je le za majhen sprehod – je bil na koncu še vedno povsem zbran, s povsem jasnimi mislimi.

To ni bil edini večji zaplet pri snemanju filma. Sprva jim ni uspelo priti na Goli otok, čeprav je televizijsko ekipo spremljalo okoli 50 statistov in tudi nekdanji preživeli taboriščniki; pokvaril se je namreč motor ladje. Pol leta kasneje je sledil nov, na srečo uspešen poskus, in tako je pred nami nov film (na I. programu RTV Slovenija ga bodo predvajali 14. februarja ob 21. uri zvečer), ki nam poskuša čim bolj verodostojno približati krute dogodke in orisati duh časa, v katerem so poskušali uničiti vsakršno dostojanstvo človeka, ubiti človeka v človeku.