Do novembra mora strokovni tim, ki ga vodite, pripraviti izhodišča za dezinstitucionalizacijo v Sloveniji – je to (le) še ena državna farsa ali pretveza, ki obeta velik evropski denar?
Res je. Slovenija je v nacionalnem programu socialnega varstva napovedala, da bo do leta 2020 bistveno zmanjšala institucionalne kapacitete in povečala možnosti oskrbe v skupnosti. Dezinstitucionalizacijo je uvrstila tudi v program črpanja sredstev iz evropskih strukturnih skladov. To je zelo pomembno, saj zagotavlja sredstva, ki jih lahko namenimo za spreminjanje sistema oskrbe ljudi, je pa tudi dodatna zaveza, da v Sloveniji nekaj zares naredimo. Noben minister še ni odstopil zaradi neuresničevanja programov in nobeno ministrstvo, kot ustanova, zaradi tega še ni odgovarjalo. Zdaj bomo morali sproti kazati Evropski uniji, kaj delamo in kako napredujemo, EU pa bo nadzirala izvajanje programa, ki ga bo financirala. Odpade torej sprenevedanje in tudi postavljanje Potemkinovih vasi.
Če imamo strokovno znanje in denar, ni pa volje, vzgonskega vetra in podpore politike, je načrtovana reforma obsojena na propad …
Res je. V preteklih desetletjih smo ustvarili veliko znanja, ki ga potrebujemo za spremembo. Žal mnoge inovacije niso spremenile sistema. Za »to« je potrebna odločna podpora tako politike kot državne uprave. Ta se poraja zelo počasi in sramežljivo. Videti je, da politike ne zanimajo ljudje, ki nimajo enakih možnosti in nimajo družbene moči. Upajmo, da bodo pritiski EU in pobude civilne družbe ter stroke od spodaj ustvarili ne zgolj pripravljenost, temveč tudi zavzetost za spremembe. Politiki se motijo, če mislijo, da jim zavzemanje za pravice ljudi, ki so zdaj na robu družbe, ne prinaša političnega kapitala. Morda to res niso volivci, ki bi imeli moč – veliko jih sploh ne more voliti –, je pa moralni kapital osvobajanja ljudi in ustvarjanja novih obrazcev solidarnosti zelo velik. Mislim, da bi si ga vsak politik moral želeti.
V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Flaker spregovori o napačnem razmišljanju politikov, ki ignorirajo ljudi na robu družbe; pove, kako mora potekati dezinstitucionalizacija; razloži, zakaj ob dobrih službah duševnega zdravja ne potrebujemo niti prisilnih pasov niti oblazinjenih sob in se obregne ob slovensko uporabo obojih; opozarja na krožno logiko, po kateri lahko prisilno zapremo kogarkoli.
