favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

doncic Ekipa24.si

Zaigralo vam bo srce! Ste videli, v kakšni majici...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Tiskana

Dr. Vito Flaker o prisilnih hospitalizacijah: Ko človeka zaklenemo ali privežemo, nehamo biti ljudje

Deli na:
Dr. Vito Flaker o prisilnih hospitalizacijah: Ko človeka zaklenemo ali privežemo, nehamo biti ljudje

Foto: Primož Lavre

Republika Slovenija od leta 2008 grobo krši Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov. Socialnovarstveni sistem Slovenije je predpotopno gnilo jajce, ki (nemočne) ljudi še vedno obravnava kot objekte rutinskega zaslužka, marsikoga pa ubije. Centri za socialno delo bližnjice ubirajo prek sodnih odvzemov poslovne ali opravilne sposobnosti – in to je pospešena pot za zapahe totalnih ustanov. Slovenska psihiatrija je nezlomljiv in ekstremno močan člen države, ki z močjo in zlorabo zdravil ter s »posvečeno« represijo ljudi (tudi) pohablja in uničuje. Prisilne psihiatrične hospitalizacije so vsakdanjost svobodne in demokratične Slovenije. Slovenski psihiatrični sodni izvedenci so dominanten ceh ali lobi, ki krepko služi, tudi »umazano« in »prodano« – kot oprode sodstva so v resnici nedotakljivi. Koliko ljudi so že neupravičeno, nestrokovno in protizakonito – prisilno – zaklenili za rešetke psihiatrij(e) ali za zapahe socialnovarstvenih ustanov? Ogromno, mnoge dosmrtno. In ljudje so – prisilno – postali živi mrliči, brez povratka. Hitler jih je brutalno pobijal kot smeti družbe, Slovenija jih pometa za zidove totalnih ustanov, celo (diletantsko) sodno. Dr. Vito Flaker, sicer izredni univerzitetni profesor, se že od nekdaj izjemno zavzema za te ljudi in za ukinitev socialnovarstvenih in psihiatričnih totalnih ustanov v Sloveniji ter zoper zapiranje ljudi vanje. Pionir in strokovnjak svetovnega formata, ki je trn v peti (tudi) lastni državi. Človek z veliko začetnico.

Do novembra mora strokovni tim, ki ga vodite, pripraviti izhodišča za dezinstitucionalizacijo v Sloveniji – je to (le) še ena državna farsa ali pretveza, ki obeta velik evropski denar?

Res je. Slovenija je v nacionalnem programu socialnega varstva napovedala, da bo do leta 2020 bistveno zmanjšala institucionalne kapacitete in povečala možnosti oskrbe v skupnosti. Dezinstitucionalizacijo je uvrstila tudi v program črpanja sredstev iz evropskih strukturnih skladov. To je zelo pomembno, saj zagotavlja sredstva, ki jih lahko namenimo za spreminjanje sistema oskrbe ljudi, je pa tudi dodatna zaveza, da v Sloveniji nekaj zares naredimo. Noben minister še ni odstopil zaradi neuresničevanja programov in nobeno ministrstvo, kot ustanova, zaradi tega še ni odgovarjalo. Zdaj bomo morali sproti kazati Evropski uniji, kaj delamo in kako napredujemo, EU pa bo nadzirala izvajanje programa, ki ga bo financirala. Odpade torej sprenevedanje in tudi postavljanje Potemkinovih vasi.

Če imamo strokovno znanje in denar, ni pa volje, vzgonskega vetra in podpore politike, je načrtovana reforma obsojena na propad …

Res je. V preteklih desetletjih smo ustvarili veliko znanja, ki ga potrebujemo za spremembo. Žal mnoge inovacije niso spremenile sistema. Za »to« je potrebna odločna podpora tako politike kot državne uprave. Ta se poraja zelo počasi in sramežljivo. Videti je, da politike ne zanimajo ljudje, ki nimajo enakih možnosti in nimajo družbene moči. Upajmo, da bodo pritiski EU in pobude civilne družbe ter stroke od spodaj ustvarili ne zgolj pripravljenost, temveč tudi zavzetost za spremembe. Politiki se motijo, če mislijo, da jim zavzemanje za pravice ljudi, ki so zdaj na robu družbe, ne prinaša političnega kapitala. Morda to res niso volivci, ki bi imeli moč – veliko jih sploh ne more voliti –, je pa moralni kapital osvobajanja ljudi in ustvarjanja novih obrazcev solidarnosti zelo velik. Mislim, da bi si ga vsak politik moral želeti.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Flaker spregovori o napačnem razmišljanju politikov, ki ignorirajo ljudi na robu družbe; pove, kako mora potekati dezinstitucionalizacija; razloži, zakaj ob dobrih službah duševnega zdravja ne potrebujemo niti prisilnih pasov niti oblazinjenih sob in se obregne ob slovensko uporabo obojih; opozarja na krožno logiko, po kateri lahko prisilno zapremo kogarkoli.