Dr. Frane Adam: Magisterij Bratuškove je površen, neizdelan ter metodološko neustrezen

Kaj menite o sposobnostih in odlikah mandatarke Alenke Bratušek?

Alenka Bratušek je samouk. Finančne stroke se je, če smo malo ironični ali pa tudi ne, naučila sama. O njej ni bilo slišati žal besede, napredovala je že v Bajukovi vladi in bila v času različnih vlad na visokih položajih v finančnem ministrstvu. Njena formalna izobrazba temu ne ustreza, diploma iz tekstilne tehnologije sploh ne, magisterij na FDV pa tudi obravnava temo (statusno preoblikovanje protokolarne službe iz državnega organa v javni gospodarski zavod), ki v glavnem nima nobene zveze z javnimi financami. Od kod njeno obvladanje kompleksnega področja proračuna, javnih financ, statistike itn.? Nič drugega ne moremo sklepati, kot da je samouk. Zakaj potem potrebujemo poslovno-ekonomske fakultete? Tudi na FDV in drugih fakultetah, celo tehniških, se bodo morali zamisliti nad tem, ali sploh preverjajo kakovost diplom in magisterijev izrednih študentov.

Z magisterijem se vsekakor ni izkazala. Se tudi v njem kaže, da je, kot pravite, samouk?

Ko so se pojavili očitki, da magisterij gospe Bratušek vsebuje elemente, po katerih nekateri sklepajo na plagiat, sem šel na spletno stran FDV in dobil besedilo njene magistrske naloge. Malo me je zanimalo, kaj si ljudje predstavljajo pod plagiatom. Kot sem ugotovil, je naloga zelo površna, terminološko in konceptualno neizdelana ter metodološko neustrezna. Avtorica, denimo, ne loči med intervjujem in anketnim vprašalnikom. Nisem pa prepričan, da gre za plagiat. Res pa je, da s tega vidika nisem natančno preveril virov in povzemanj drugih avtorjev.

Že na prvi pogled je razvidno, da ima avtorica naloge težave s pisanjem strokovnih tekstov, z ozna čevanjem virov (recimo tabel) ter povzemanjem internih aktov. Tu res ni prave transparentnosti. Tudi pri tem prepoznamo samouka. Mentor najbrž naloge niti pogledal ni, saj bi že na drugi strani videl, da je bil njegov naziv napačno napisan. Mene je zanimalo nekaj drugega. Tekst je sestavljen iz treh delov, eseja o blaginjskih sistemih (ki nima nobene prave vsebinske povezave s primarno temo), povzemanja internih aktov in pravnih regulativov o javnih gospodarskih zavodih ter iz anketnega vprašalnika, ki ga je izpolnilo 21 zaposlenih v protokolarni službi oziroma tedaj že v javnem gospodarskem zavodu. Mimogrede pa je navrženih nekaj modrovanj in paberkovanj o socializmu, pravični družbi, nalogah menedžmenta in o reformah javnega sektorja in gospodarstva. Iz tega se da marsikaj sklepati o idejnem profilu in horizontu avtorice, ki se zdaj povzpela na prvo mesto v politični eliti in bo v naslednjih mesecih krojila usodo države.

Za kakšna modrovanja gre?

Zadržal bi se pri treh. Gospa Bratušek leta 2006 piše o tem, da je nekdanji socialistični sistem ponujal ljudem »vse javne dobrine, potrebne za njihovo socialno integracijo in osebnostni razvoj« (str. 21). To je v bistvu, če sledimo Marxu, definicija zrele oblike komunizma, kjer bo človek vsestransko razvita osebnost, dopoldne bo filozof, popoldne pa ribič. Gospa torej precej pretirava, saj smo – tudi po opredelitvi takratnih ideologov in teoretikov – živeli šele v socializmu, nekakšni predfazi komunizma, do katerega naj bi bila še dolga pot. Dejstva o humanosti socializma so drugačna. Morda bi spet prebrali knjigo Tarasa Kermaunerja (sicer pred smrtjo simpatizerja nastajajoče stranke Zares) s konca 60. let prejšnjega stoletja (ko je jugoslovanski socializem dosegel vrhunec), mislim, da je imela naslov Lačni Slovenci, kjer opisuje revščino na Goričkem.

Vendar Bratuškova vseeno ni tako enoznačna osebnost. Poleg socialistične nostalgije, ki jo deli z mnogimi vstajniki, so pri njej razvidni tudi nasprotni poudarki. Recimo, ko interpretira anketno vprašanje med zaposlenimi v protokolu, kjer so se anketiranci pritoževali, da imajo po statusnem preoblikovanju več delovnih obveznosti in da morajo vel delati za enako plačo, pravi naslednje: »Kar zaposleni občutijo kot povečan obseg dela in pa nekoliko poslabšane pogoje za delo, lahko ocenimo kot pozitivno za vodstvo organizacije, saj je povečala učinkovitost in znižala stroške« (str. 60). Hopla, to je pa čisto nekaj drugega kot prvo modrovanje. Nič drugega kot menedžerska aroganca (sama je bila članica uprave) in trda roka vodstva. Le kaj bi porekli naši sindikalisti?

Gospa tudi napoveduje, da se bodo zaposleni v javnem sektorju znašli pod prav takimi pritiski kot v realnem sektorju (str. 74). Prav tako napoveduje, da bo naše gospodarstvo kmalu preobremenjeno z davki in drugimi dajatvami (str. 78) – tu sva z gospo mandatarko celo na isti valovni dolžini –, in da bodo potrebne (sicer v prihodnosti) reforme v smeri večje konkurenčnosti. Se je ta prihodnost že začela? Kaj lahko rečemo? Ta modrovanja, morda je boljši izraz pametovanja, odsevajo zmedeno miselno in vrednotno ozračje v Sloveniji. Možne pa so tudi drugačne interpretacije.

Kakšne?

Na primer dobili smo mandatarko, ki ni rigidna osebnost, ki je fleksibilna, morda nestanovitna, toda zmožna sklepati kompromise.

CELOTEN INTERVJU V TISKANI IZDAJI IN V APLIKACIJI TRAFIKA ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE