Dr. Borut Rončević: Naklep je jasen: popolnoma očistiti visokošolski prostor

Slabo leto ste bili v. d. generalnega direktorja direktorata za visoko šolstvo. Prekratko ali morda celo predolgo?

Dovolj dolgo za spoznanje, da je bilo prekratko. Za resne rezultate je potreben en mandat, za uvajanje sistemskih sprememb in za to, da lahko z rezultati dokažeš upravičenost in učinkovitost, pa sta potrebna dva mandata.

Uporabil sem besedo predolgo, ker je bilo morda direktorovanje za vas nepotreben izlet v akademski karieri?

Zame osebno je bil ta izlet res popolnoma nepotreben. Četudi sem večji del profesionalne poti po doktoratu preživel na vodilnih operativnih funkcijah, je moja akademska kariera kar dobro utirjena. Vzpostavil sem solidno razvejeno omrežje v Evropi, sodelujem z nekaj uveljavljenimi ustanovami, s katerimi prijavljamo in delamo zanimive projekte. A čutil sem za dolžnost, da zagrizem v ta izziv. Navsezadnje sem v javnosti večkrat kritično govoril o zablodah in stranpoteh slovenskega akademskega prostora. Ravnal bi neodgovorno, če bi le bentil. Čeprav sem bil na položaju razmeroma kratek čas, so določeni rezultati vendarle ostali. Če nič drugega, ekipa, ki je prišla za nami, samostojnih visokošolskih zavodov na razpisih ne izključuje več. V preteklosti je bilo to nekaznovano kršenje zakonodaje žal rutinsko.

Ali vas je v svojo ekipo povabil minister Žiga Turk?

Da, še kot ministrski kandidat.

Moj kolega pri Reporterju je pisal, da se z nista najbolje ujela …

O tem ne bi želel izgubljati besed. Normalno je, da se ljudje na tako odgovornih položajih ne strinjajo o vsem. Če bi se, bi bilo to najbrž malo nenavadno. Imela sva – z veliko vzajemnega spoštovanja – kar precej zanimivih, iskrenih in tudi iskrivih razprav. Tudi na temelju tega je sprejemal odločitve, ki so bile, tako ugotavljam, v takratnih okoliščinah povečini optimalne.

Vas je presenetilo, da je opustil funkcije v stranki SDS?

Ministrstvo je prevzel z iskreno željo uveljaviti pozitivne spremembe. Akademska in kulturniška srenja, mediji in politika pa so ga pričakali na nož. Spomnimo se vulgarnih izpadov kulturnikov pred Cankarjevim domom, še preden je nastopil funkcijo. Pograbili so vsako njegovo izjavo in jo obrnili po svoje, tudi najbolj nedolžen in dobronameren tvit je lahko postal spotakljiva novica dneva. Verjamem, da se mu je moralo vse skupaj nekoliko priskutiti. Vidim pa, da ima še vedno veliko energije, idej mu ne manjka. Verjamem, da jih bo tako ali drugače uporabil v korist Slovenije. Če ne drugače, vsaj skozi javni diskurz. V našem zamočvirjenem okolju nujno potrebujemo kak presežek zdrave pameti.

Ste v enoletnem »mandatu« že pripravljali novelo zakona o visokem šolstvu?

Kje pa. Odločba ustavnega sodišča glede financiranja visokega šolstva je bila sprejeta še v času ministra Gregorja Golobiča. Tega trdega oreha se ni lotil, kot tudi ne njegov začasni namestnik Igor Lukšič. Mi smo trčili ob izredne razmere v državni blagajni, ki so nastale zaradi javnofinančne razuzdanosti Pahorjeve vlade. V začetku lanskega leta sem gostoval na univerzi v ZDA, zaradi česar sem se ministrstvu priključil z zamudo in prišel malone na bojno polje. Ko so se čez nekaj mesecev razmere malo stabilizirale, smo se začeli pripravljati na široko javno razpravo, v kateri bi oblikovali rešitve, ki bi bile dobre za visokošolski sistem, za študente, zaposlene in za delodajalce. Z izboljšavami sistema financiranja smo želeli visoko šolstvo spodbuditi k modernizaciji po vzoru razvitejših držav. Verjamem v avtonomijo univerz in v to, da jih v modernizacijo ni mogoče prisiliti. Država pa ima kot financer možnost in pravico, da jih s finančnimi instrumenti motivira za spremembe.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O NEKOMPETENTNI EKIPI, KI SKRBI ZA VISOKO ŠOLSTVO; O OMEJEVANJU KONKURENCE; O ZMERJANJU Z IZDAJALCI; O MORALIZIRANJU PREDSEDNIKA KPK KLEMENČIČA.