Ste poznavalec Dantejeve Božanske komedije, saj ste jo tudi prevedli v slovenščino. Skozi koliko krogov pekla bo morala Slovenija, dokler ne bo prišla k nam evropska trojka?

Mislim, da kar skozi vse. Najdlje se bomo morali verjetno zadržati na dnu, pri prevarantih in izdajalcih. Dante kot tipični sholastik bolj zameri grehe uma kot grehe telesa. Morilci, tatovi itd. so bolj zgoraj, prevaranti pa prav na dnu. Ne bi vas rad žalil, ampak že pariški časnik Le Monde je ugotovil, da ima Božanska komedija eno veliko napako: da Dante ni iznašel posebnega kroga za novinarje! S tem soglašam in bom tudi pojasnil, če bo tako naneslo v pogovoru.

Bili ste minister v vladi, ki je osamosvojila Slovenijo. Ste si takrat predstavljali, da bomo danes živeli v državi, ki je komedija in tragedija hkrati?

Predstavljal si nisem, sem pa to slutil. Na to so me opozarjali nekateri starejši, bolj modri možje, tudi moj pokojni tast iz Vremske doline, ki je rekel: Gorje, če bomo Slovenci kdaj sami svoji, saj se bomo zgrizli med sabo. Dejansko se nam nekaj takega dogaja. Kot izobraženec in poznavalec politične zgodovine Evrope sem bil in ostajam skeptik, nekateri mi pravijo, da celo cinik. Ni težko sprevideti, da Slovenci ne premoremo pravih političnih izkušenj za to, kako sami sebi vladati. To se je lepo pokazalo po bore dvajsetih letih slovenske demokracije. Eden od razlogov je v tem, da smo prelahko zapustilo južnoslovansko zvezo, o kateri so naši sanjali, se zanjo trudili in borili. Zanje je bila ideal, mi pa smo jo dodobra okusili v dveh oblikah, v kraljevini Karađorđevićev in Titovi Jugoslaviji. Imeli smo torej dobre razloge za odhod, hkrati pa tudi strahove, kako bomo živeli poslej. Kako bo Slovenija preživela izgubo gospodarskih trgov Balkana in na koga se bomo v zunanji politiki lahko naslonili. Kljub tem pomislekom sem se odzval apelu domovine in leta 1990 odšel v politiko, čeprav sem po duši pesnik in filozof.

Vladajo nam isti ljudje kot pred osamosvojitvijo, le da so se takrat imenovali partija, danes pa strici iz ozadja. Najvplivnejši med njimi je še vedno Milan Kučan, za katerega je prvak opozicije Janez Janša dejal, da je dejanski vodja največje vladne stranke Pozitivne Slovenije.

S to izjavo ne bi polemiziral, saj je v marsičem pravilna. Tudi jaz sem v nedavni kolumni v tedniku Demokracija zapisal, da se slovenska pamet kroji med Murglami in Rimom. Predvsem pa je treba poudariti – in tega nikjer ne slišim – da nam že 70 let vladajo levičarji, njihova vladavina je bila prekinjena le z nekaj presledki, ki so prinesli le kratko upanje, »ki še temnejšo noč stori, ko ugasne«, kot je lepo povedal Prešeren. Kakšna naj bo potem ta Slovenija? Nekoč sem jo primerjal z barko, ki vesla samo z levim veslom, desnega pa ne uporablja. Če boste takšno barko spustili na Ljubljanico, bo hitro končala v bregu. Mi pa smo očitno umetniki z veslanju zgolj z enim veslom. V tej disciplini bi bili lahko svetovni prvaki.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O MOJSTRSTVU LEVIDE, KI KANDIDATE VLAČI IZ ROKAVOV; O NEUMNOSTI SLOVENSKE DESNICE; KAKO HITRO BOMO POZABILI NA ALENKO BRATUŠEK.