Hans Kristensen, direktor Projekta za jedrsko informiranje pri Zvezi ameriških znanstvenikov pravi, da se je eksplozija zgodila le 43 kilometrov nad oporiščem Thule, kjer so nameščeni radarji za zgodnje obveščanje o raketnih napadih. »Še vedno smo tu, tako da so očitno pravilno ocenili, da ni šlo za ruski napad,« je na Twitterju dogodek komentiral Kristensen.
Nasin Laboratorij za reaktivni pogon (Jet Propulsion Laboratory ali JPL) v kalifornijski Pasadeni je javnosti posredoval nekaj informacij o dogodku: predmet neznane velikosti je potoval s hitrostjo 24,4 kilometra na sekundo (osupljivih Mach 74) in praktično preletel Thule.
Mali asteroidi redno vstopajo v Zemljino ozračje, velika večina pa jih pri tem zgori in je za življenje na tleh praktično nenevarna. V zadnjih dvajsetih letih so znanstveniki našteli več kot 550 takih dogodkov, o katerih večina ljudi ne ve nič, razen če v prvem trenutku na pravem kraju zrla v pravi del neba in videla t. i. zvezdni utrinek.
So pa izjeme kot je bil meteor, ki je leta 2013 razpadel nad ruskim Čeljabinskom. S premerom okoli 20 metrov je bil tako velik, da ni v celoti izgorel in Čeljabinsk je bil deležen meteornega dežja, ki je poškodoval okoli 1500 ljudi in 7000 stavb.
Posnetki meteorskega dežja v Čeljabinsku
Najbolj zaskrbljujoče v primeru Čeljabinska je, da meteorja ni nihče zaznal (vsaj uradno ne), dokler ni razpadel nad ruskim mestom. Prav odsotnost pravočasnega opozorila s strani oblasti je tisto, kar v primeru eksplozije nad Grenlandijo najbolj skrbi Kristensena. Če bi meteor v ozračje vstopil pod drugačnim kotom bi lahko Zemljo zadel z neprimerno večjo silo.
Po Čeljabinsku je bil vzpostavljeno omrežje, ki naj bi vladam pomagalo odkrivati in javnost obveščati o meteorjih. Kljub temu ameriško vojaško letalstvo skoraj dva tedna po dogodku še vedno molči.
