Konservativni premier Cameron se ob približevanju naslednjih volitev leta 2015 doma sooča z močnimi pritiski, naj izvede referendum o prihodnosti države v EU. Ker je od tega vprašanja odvisna njegova politična kariera, je Cameron Britancem obljubil, da jim bo po volitvah ponudil "pravo spremembo in izbiro".
Kaj točno to pomeni, bosta britanska in svetovna javnost predvidoma izvedeli v njegovem govoru o vlogi Britanije v uniji, ki so ga na Downing Streetu 10 napovedali za 22. januar.
Pričakovati je referendum, a uganka je, na katero vprašanje bodo odgovarjali Britanci. Najboljša se po mnenju mnogih zdi najpreprostejša možnost: da ali ne članstvu v uniji, saj bi lahko imelo kakšno bolj zapleteno vprašanje nasproten učinek od tistega, ki ga želi Cameron - torej da je odgovor ljudstva "da".
Cameronov namen namreč ni ločitev Velike Britanije od EU, čeprav lahko nehote v skrajnem primeru doseže prav to, temveč da bi na novo opredelil njune odnose, tako da bi državi vrnil del suverenosti, ki jo je v preteklosti predala Bruslju. To bi evropskim partnerjem nedvomno povzročilo velik glavobol, a še vedno manjšega kot odhod.
Stanje je resno, opozarjajo poznavalci britanske politične scene. A odnosi med Otokom in EU so bili vselej burni. Nekdanji francoski predsednik, general Charles de Gaulle, je dvakrat z vetom preprečil vstop Velike Britanije v tedanjo Evropsko skupnost, prvič leta 1963, ko je Britance označil za "trojanskega konja" ZDA, drugič leta 1967.
Cameron tudi nikakor ni prvi britanski premier, ki mora poiskati težavno ravnovesje med britanskimi interesi in poglabljanjem integracije EU. "Železna dama" Margaret Thatcher se je na primer borila za britanski rabat in pristop države k Enotnemu evropskemu aktu, John Major pa z evroskeptiki ob pogajanju o maastrichtski pogodbi.
A na koncu je vedno prevladal pragmatizem. Tudi tokrat celo v torijskih vrstah poudarjajo, da ni vse tako, kot se sliši. Konservativni politik Michael Heseltine, ki je bil pomemben član vlad Thatcherjeve in Majorja, je nedavno v pogovoru za BBC dejal, da večina torijcev, na čelu s Cameronom, želi ostati v EU. "Ne gre za to, kar slišite, gre za tišino večine," je pojasnil.
Cameron po besedah lorda Heseltina dobro ve, da Britanija zunaj EU ne more živeti, saj so njeni interesi že tisoč let odločilno prepleteni z evropskimi. Pri tem je spomnil na Enotni evropski akt, češ da tudi Thatcherjeva "po naravi ni bila Evropejka", vendar je vedela, da je pristopitev k aktu v interesu Velike Britanije.
A britanski premier je po Heseltinovih besedah pod velikim pritiskom, h kateremu prispeva tudi propaganda, ki jo širijo britanski mediji, ki "na najbolj grozljiv način nepravilno predstavljajo nacionalne interese". Že samo resno premišljevanje o odhodu iz EU bi bilo po lordovem mnenju "katastrofalna odpoved lastnim interesom".
Ugledni britanski tednik Economist je pred časom takole povzel nekaj koristi od izstopa: država bi prihranila okoli osem milijard funtov letno, ki jih ne bi bilo treba plačati v evropski proračun, ker bi se osvobodila jarma skupne kmetijske politike, bi bila njena hrana cenejša, londonskemu Cityju ne bi bilo treba skrbeti zaradi grožnje evropskega davka na finančne transakcije.
A stroški bi bili po navedbah časnika še veliko večji od koristi. Na primer, Velika Britanija bi izgubila velike prednosti notranjega trga, s šibkejšega položaja bi se morala na novo izpogajati o številnih dvostranskih trgovinskih sporazumih in njena vloga na svetovnem odru bi bila manjša.
Vprašanje, ali bodo Britanci zapustili EU, močno odmeva in je zasenčilo celo probleme območja evra. Medtem ko se je lansko leto začelo v senci "grexita", torej ugibanj o izstopu Grčije iz območja evra, se tako letošnje začenja v znamenju "brexita". Vrsta visokih predstavnikov EU je zato v minulih dneh izpostavljala pomen unije za Britance in obratno.
Izviren je bil evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Olli Rehn, ki je pomen obstanka Velike Britanije v uniji ponazoril z zanj značilno nogometno retoriko: "Če bi bil Britanec, bi bil nedvomno raje vezni igralec, kot sedel na klopi, saj s klopi kot rezervni igralec še nikoli nihče ni zadel gola."
A bolj kot evropska sporočila je odmevalo "prijateljsko opozorilo" z druge strani Atlantika. Administracija ameriškega predsednika Baracka Obame je namreč javno izrazila zaskrbljenost glede morebitnega referenduma o prihodnosti Velike Britanije v EU in poudarila, da je "močan britanski glas znotraj EU" v ameriškem interesu.
Bolj kot bruseljski je odmeval tudi glas iz Berlina, kjer Cameronove napovedi o novi opredelitvi odnosov razumejo kot izsiljevanje. Predsedujoči bundestagovemu odboru za evropske zadeve Günther Krichbaum, zaveznik kanclerke Angele Merkel, je dejal, da Cameronova strategija ni modra in da z njo tvega odprtje Pandorine skrinjice, ki bi ogrozilo stabilnost Evrope.
Razprava je torej burna, izid negotov, a glede na zgodovino odnosov med Otokom in EU je vseeno mogoče pričakovati, da se bo zgodba končala s pragmatičnim kompromisom, ne z dramatičnim odhodom Britancev iz unije.