Voditelji držav in vlad članic EU so danes v Bruslju za prvega stalnega predsednika Evropskega sveta izbrali predsednika belgijske vlade Hermana Van Rompuya, so povedali diplomatski viri pri EU. Van Rompuy je pripadnik desnosredinske politične opcije, v Evropi najbolj poznan kot umirjena oseba, ki je uspela poenotiti belgijsko politiko.
Položaj stalnega predsednika Evropskega sveta, v okviru katerega se sestajajo šefi držav in vlad članic EU, uvaja Lizbonska pogodba, s katero Evropski svet tudi postane ena sedmih institucij EU. Predsednik je izvoljen za dve leti in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja mandata, medtem ko je doslej zasedanja Evropskega sveta vodil šef države, ki šest mesecev predseduje EU.
Po Lizbonski pogodbi predsednik Evropskega sveta predseduje Evropskemu svetu in vodi njegovo delo; skrbi za pripravo in kontinuiteto dela Evropskega sveta v sodelovanju s predsednikom komisije in na podlagi dela sveta za splošne zadeve; prizadeva si za krepitev povezanosti in soglasja v Evropskem svetu; po vsakem zasedanju Evropskega sveta Evropskemu parlamentu predloži poročilo.
Poleg tega v zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko, po novi pogodbi "predsednik Evropskega sveta na svoji ravni in v tej vlogi predstavlja unijo navzven, ne da bi to posegalo v pooblastila visokega predstavnika unije za zunanje zadeve in varnostno politiko". Ob tem predsednik Evropskega sveta ne sme imeti nacionalnega mandata.
Glede na ta opis nalog je po mnenju nekaterih diplomatov v EU "dobra popotnica za naprej", da je prvi predsednik postal Belgijec. Po predsedovanju Španije v prvi polovici prihodnjega leta, ki pa bo v veliki meri prehodno, bo namreč predsedovanje EU prevzela Belgija, mala in ustanovna članica EU, kar naj bi v kombinaciji z Belgijcem kot predsednikom po oceni diplomatov omogočilo dober prehod v nov sistem.
BIOGRAFIJA
Van Rompuy ima dolgoletne in raznovrstne politične izkušnje. 62-letni belgijski premier ni zgolj politik. Je filozof, ukvarja pa se tudi s pisanjem haikuja, ki ga objavlja na svojem blogu.
Rodil leta 1947 v Bruslju, kjer se je sprva specializiral v klasičnih študijah, nato pa diplomiral iz ekonomije na prestižni belgijski univerzi v Leuvenu, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Potem ko je zapustil univerzo, se je Van Rompuy usmeril v politiko in na začetku kariere postal namestnik vodje mladinskega krila flamskih krščanskih demokratov (CDV), kjer si je z leti pridobil ugled posrednika, ki teži h kompromisu. V političnih vrstah se je hitro povzpel, večji del svoje politične kariere pa je preživel v parlamentu. V imenu svoje stranke pa se je med letoma 1980 in 2008 pogajal pri sestavljanju kar devetih koalicijskih vlad.
Flamske krščanske demokrate je vodil med letoma 1988 in 1993, nato pa je bil minister za proračun v času Jeana-Luca Dehaeneja. To je sicer tudi obdobje, ko je Belgija sprejela skupno evropsko valuto evro, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Z leti je na današnjem vrhu EU izbrani prvi stalni predsednik Evropskega sveta razvil tudi ljubezen do pisanja haikuja, japonske pesniške oblike. Njegove verze so nedavno imeli med drugim priložnost prebirati bralci flamskega dnevnika Het Laatste Nieuws. Kot piše dpa, je spesnil tudi verze ob prihajajočemu predsedujočemu triu Španije, Belgije in Madžarske.
Poleg politične kariere si je dosedanji predsednik belgijske vlade ustvaril tudi ime kot avtor verskih in filozofskih knjig; tako je bila med drugim leta 2007 izdana njegova knjiga z naslovom Iskanje modrosti.
Ni sicer jasno, ali je bilo njegovo iskanje modrosti uspešno, piše dpa, je pa bil konec leta 2008 imenovan za predsednika belgijske vlade, potem ko so 18 mesecev predtem Belgijo zaznamovale napetosti med flamsko in francosko govorečo skupnostjo.
Po mnenju komentarjev z obeh strani je bil Van Rompuy v minulih enajstih mesecih, od kar je prevzel položaj premiera, na katerem je nasledil Yvesa Leterma, presenetljivo uspešen, saj mu je uspelo strani znova spraviti za pogajalsko mizo na pogovore o odprtih vprašanjih ter izboljšati odnose med Flamci in Valonci.
Njegovi zagovorniki v tekmi za predsednika EU so menili, da so prav te izkušnje iz njega ustvarile idealnega kandidata, saj bo njegovo delo temeljilo na prizadevanjih po dogovoru med posameznimi članicami povezave. Kritiki na drugi strani pa so opozarjali prav na to, da je državo vodil le enajst mesecev. Kot ob tem navaja dpa, je med 27 voditelji članic EU samo šest z manj izkušnjami na čelu vlade.
Zato so njegovi kritiki trdili, da so ga velike države, kot sta Francija in Nemčija, podprle prav zato, ker mu primanjkuje izkušenj ali zvezdniškega statusa, ki bi utegnil zasenčiti njihove nacionalne voditelje.