Jasno je bilo, da papež Benedikt XVI. ne bo nikoli dosegel priljubljenosti svojega karizmatičnega predhodnika Janeza Pavla II. A pet let po nastopu položaja je Petrov namestnik obremenjen s serijo škandalov, razkritje, da je papež sam sodeloval pri prikrivanju zločinov pedofilskih duhovnikov, pa bo očitno neizbrisno zaznamovalo njegovo zapuščino.
Nemčija je bila ponosna, ko je papež leta 2005 postal nemški kardinal Joseph Ratzinger. Po skoraj pol tisočletja se je Nemec znova povzpel na najvišji položaj v Katoliški cerkvi, ki je s tem Nemčiji končno odpustila za težave, ki jih je imela zaradi Martina Luthra.Ni trajalo dolgo, in navdušenje nad pontifikatom je v njegovi domovini splahnelo. Danes mu zaupa komaj še 39 odstotkov, še v začetku leta jih je imel na svoji strani 62 odstotkov, je pokazala anketa v Sternu. V Cerkev kot ustanovo zaupa le še dobra tretjina Nemcev (v januarski anketi 56 odstotkov). Nič bolje Benediktu ne kaže v javnomnenjskih raziskavah v Združenih državah Amerike, na Irskem, v Avstriji ali Švici – državah, ki so jih in jih še pretresajo razkritja o spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov in sramotni poskusi njihovih nadrejenih, da zločine prikrijejo pred javnostjo. Skrb za dobro žrtev je bila visokim cerkvenim dostojanstvenikom vse prepogosto drugotnega pomena. In v to umazanijo – malo pred izvolitvijo je ostro napadel »umazanijo« v Cerkvi in pri tem meril na pedofile v duhovniških vrstah – se zdaj pogreza sam papež.
Kardinalsko posredovanje
Primer očeta Lawrencea Murphyja je še posebno razkuril ameriško in svetovno javnost, razgalil problematičen odnos Katoliške cerkve do spolne zlorabe in vpletel tudi Benedikta. Murphy je med letoma 1950 in 1974 v šoli za gluhe otroke v St. Francisu v Wisconsinu zlorabil okoli 200 dečkov. Čeprav je bil že v 50. letih obtožen nadlegovanja varovancev, je leta 1963 postal celo vodja šole. Po vse bolj pogostih pritožbah so ga nadrejeni leta 1974 premestili, a še naprej je delal z otroki. Vsaj trije nadrejeni škofje naj bi vedeli za njegovo početje, a ga niso poskušali ustaviti. Šele leta 1993 je nadškofija v Milwaukeeju začela preiskovati njegovo početje, trajalo pa je še tri leta, preden so ga skušali nagnati iz duhovniških vrst. In tu naj bi na prizorišče stopil Benedikt VXI.
Po lanskem razkritju, da so Murphyjevo početje prikrivali njegovi neposredni predstojniki, je New York Times pred tedni obelodanil, da je bil z zadevo seznanjen tudi kardinal Joseph Ratzinger, med letoma 1981 in 2005 vodja Kongregacije za doktrino vere. To je urad, ki med drugim odloča o usodi tako spornih duhovnikov in jih lahko tudi vrže iz službe. Kongregacijo so o primeru obvestili Murphyjevi nadrejeni v Wisconsinu, a je proces razrešitve duhovnika prekinilo Murphyjevo pismo Ratzingerju, v katerem je bodočega papeža prosil za milost in potožil nad svojim zdravjem. »Ostala mi je le še čast mojega duhovniškega stanu,« je zapisal. Ratzingerjev namestnik Tarcisio Bertone, danes vatikanski državni sekretar, je nato ameriškim škofom svetoval, naj ustavijo pregon zločinskega duhovnika. Njegovi nadrejeni so vseeno nadaljevali postopek za razrešitev, ki pa ga je nazadnje le ustavila Murphyjeva smrt leta 1998.
Počasna roka cerkvene pravice
Ravnanje cerkvenih dostojanstvenikov, soočenih z resnimi obtožbami proti duhovnikom, je v Murphyjevem primeru sledilo vprašljivi praksi Katoliške cerkve, da skuša take primere prikriti pred javnostjo in jih rešiti z notranjimi postopki. V tej zadevi so se nadrejeni obtoženega duhovnika še posebno klavrno odrezali. Skoraj pol stoletja je Murphy lahko delal z otroki. Počasi se je Cerkev odzvala v primeru mehiškega duhovnika Marciala Maciela, voditelja katoliškega gibanja Kristusova legija. Že v 50. letih prejšnjega stoletja je Vatikan izvedel za obtožbe o zlorabah otrok, a šele 2006. ga je Benedikt odstavil – prav Maciela naj bi imel v mislih, ko je omenjal umazanijo v Cerkvi. Ni pa ga odslovil iz duhovniških vrst, temveč mu je le naložil, naj preostanek življenja preživi v molitvah in pokori.
Zatiskanje oči
Napovedi, da si Katoliška cerkev ne bo več zatiskala oči pred svojimi problemi, temveč se jih bo pod vodstvom novega papeža pogumno lotila, so bile preoptimistične. Benedikt XVI. je resda odločneje kot predhodnik nastopil proti primerom spolne zlorabe, a disciplinski ukrepi zoper peščico duhovnikov, med katerimi jih je bilo nekaj tudi prisiljenih zapustiti duhovniške vrste, se ob razsežnostih zadnjega škandala zdijo bolj kot simbolične geste. Kaj pomaga kaznovanje majhnega števila grešnikov, če je Katoliška cerkev desetletja sistematično prikrivala spolne zlorabe otrok in s svojo pasivnostjo v mnogih primerih dopuščala, da so sporni duhovniki to početje nadaljevali.
Samo v Združenih državah je bilo razkritih več kot 12 tisoč primerov spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov – neposredno ali posredno pa so vpleteni okoli štirje odstotki ameriških katoliških duhovnikov. Od leta 2001 je Vatikan prejel približno tri tisoč prijav zlorabe, a le 20 odstotkov jih je prišlo pred cerkveno sodišče. Od teh je le v desetih odstotkih primerov prišlo do izključitve duhovnika. V ZDA je Cerkev že od razkritja prikrivanja zlorab v bostonski nadškofiji leta 2002 stalno na udaru kritik, na dan pa neprestano prihajajo nove podrobnosti o zločinih duhovnikov in poskusih cerkvenega vodstva, da zlorabe prikrije pred javnostjo. Ker gre Cerkvi predvsem za varovanje lastnih interesov, ne pa za dobro žrtev, zaupanje v institucijo neustavljivo kopni. Poleg tega Cerkev skrbijo tudi finančne posledice. Samo ameriška sodišča so po letu 2002 žrtvam dosodila več kot milijardo dolarjev odškodnin in najmanj eno nadškofijo pognale v bankrot, s katerim pa se je izognila plačilu novih visokih odškodnin.
Premeščanje pedofilov
Podobno se sedaj dogaja v Evropi. Irci, pretreseni po vladnih poročilih o sistematičnem prikrivanju zlorab, ki se je vleklo desetletja, so dočakali po mnenju mnogih mlačno papeževo opravičilo, v katerem je za zločine okrivil »sekularizacijo irske družbe«.
Januarsko razkritje zlorab otrok v jezuitskih šolah v Nemčiji je privedlo do plaza razkritij zlorab v drugih cerkvenih ustanovah v Benediktovi domovini. Na prepihu je bil celo papež, ki naj bi med vodenjem münchenske nadškofije leta 1980 duhovniku Petru Hullermannu, osumljenemu pedofilije, dovolil, da je še naprej opravljal pastoralne dolžnosti. Kljub terapiji, ki je bila očitno pogoj za Hullermannovo vrnitev med ljudi, je bil duhovnik leta 1986 obsojen zaradi spolne zlorabe.
Odgovornost za dogodke v münchenski nadškofiji je sicer prevzel tedanji Ratzingerjev namestnik, a slabega vtisa to ni popravilo. V Avstriji in v Švici na dan prihajajo nove zgodbe o zlorabah in praksi katoliških dostojanstvenikov, da škandale pometejo pod preprogo, pedofile pa zgolj premeščajo, ne pa odpuščajo. Baselska nadškofija je bila prisiljena priznati, da je leta 1971 najela duhovnika, ki so ga zaradi spolnih zlorab v Nemčiji vrgli iz službe.
Zapuščina
Odziv Vatikana na zadnje piarovske težave ni pomagal izboljšati ugleda Cerkve. Vatikanski časopis Osservatore Romano trdi, da gre za načrtovane napade, ki skušajo očrniti papeža. Primerjava napadov na papeža in Cerkev z nacističnim množičnim pregonom Judov, ki si jo je privoščil Benediktov spovednik, je ogorčila tako Jude kot žrtve zlorab. Mi smo tu žrtve, ne pa Cerkev, opozarjajo. Pozivati papeža k odstopu se zdi nepredstavljivo, saj papež navsezadnje ni politik, pa vendar so pozivi vse glasnejši.
Benedikt XVI. se je v cerkveni hierarhiji vzpenjal tudi zaradi slovesa enega vodilnih katoliških teologov in braniteljev cerkvene doktrine. Ob nastopu papeškega položaja leta 2005 je sanjal o vzpostavitvi dialoga z drugimi verami, kar naj bi bil osrednji dosežek in dediščina njegovega papeževanja. A muslimani mu še niso odpustili zaradi besed, izrečenih na predavanju v Regensburgu leta 2006, ko je citiral do islama kritičnega bizantinskega cesarja. Jude je razjezil s preklicem izobčenja konservativnih katoliških škofov, med njimi enega, ki zanika obstoj plinskih celic v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ni mu uspelo zbližati liberalnih in konservativnih struj v sami Cerkvi. S popuščanjem tradicionalistom, ki si želijo latinske maše, je vznejevoljil liberalnejše Cerkve v Evropi. A neuspešen dialog ni nič v primerjavi s krizo zaradi zlorab, ki se v tem trenutku zdi Benediktova zapuščina.