To so škandali, ki so pretresli evropsko politiko

Francoska tiskovna agencija AFP izpostavlja nekaj politično-finančnih škandalov v Evropi v zadnjih letih, zaradi katerih so morali odstopiti politiki.

V Nemčiji so po aferi z nezakonitimi donacijami Krščansko-demokratski uniji (CDU) leta 1999, zaradi katerih je moral takratni kancler Helmut Kohl plačati visoko denarno kazen, zelo občutljivi za korupcijo. Leta 2012 je moral po dve mesecih pritiskov odstopiti predsednik države Christian Wulff. Očitali so mu, da je izkoristil svoj položaj, ker je sprejel darilo v vrednosti 700 evrov in pritiskal na medije, da bi nehali poročati o njegovih finančnih povezavah z nekim podjetnikom. Obtožen je bil korupcije, vendar ga je sodišče dve leti kasneje opralo krivde.

V letih 2004-2009 je imela več kot polovica britanskih poslancev nepravilnosti pri stroških v skupni vrednosti več kot milijon evrov, je pokazala revizija, objavljena februarja 2010. Škandal je nekaj mesecev prej razkril Daily Telegraph. Poslanci so med drugim dobili povrnjene stroške za plavajočo hiško za race, škatlice vžigalic, pornografske filme in obresti neobstoječih kreditov.

Zaradi škandala sta odstopila laburistična notranja ministrica Jacqui Smith in predsednik poslanske zbornice Michael Martin. Sedem poslancev, tako iz vrst konservativcev kot laburistov, je bilo obsojenih na zaporne kazni.

Silvio Berlusconi, trikratni predsednik italijanske vlade v letih 1994-2011, je imel veliko opravka s pravosodjem. V mnogih primerih je bil oproščen ali pa so zastarali, pravnomočno je bil obsojen le v eni zadevi, in sicer avgusta 2013 zaradi davčne goljufije, zaradi česar je moral opravljati družbeno koristno delo, ostal pa je tudi brez sedeža v parlamentu.

Romunski premier Sorin Grindeanu se je februarja soočil z množičnimi protesti, ker je poskušal otežiti pregon korupcije, s čimer naj bi po mnenju protestnikov poskušal zaščititi vodjo svoje socialdemokratske stranke Liviuja Dragneo, ki mu sodijo zaradi zlorabe položaja.

Oktobra 2015 je požar v diskoteki v Bukarešti, v katerem je življenje izgubilo 64 ljudi, sprožil val protestov proti skorumpirani politični eliti in privedel do odstopa premierja Victorja Ponte, proti kateremu je potekalo več preiskav.

V Španiji od oktobra lani poteka sojenje bivšim vodilnim članom Ljudske stranke (PP) zaradi prejemanja podkupnin in lažnih računov, izdanih v letih 1999-2005. PP je zaradi tega izgubila absolutno večino na volitvah decembra 2015, ki so na politične prizorišče prinesle dve protikorupcijski stranki, levičarski Podemos in liberalni Ciudadanos. Vodji PP Marianu Rajoyu je novembra 2016 kljub temu uspelo sestaviti manjšinsko vlado.

Svak španskega kralja Inaki Urdangarin je bil nedavno obsojen na šest let zapora zaradi korupcije, vendar do pravnomočnosti sodbe ostaja na prostosti. Njegova soproga Cristina je bila oproščena obtožb.

Belgijski krščanskodemokratski premier Yves Leterme je decembra 2008 odstopil zaradi obtožb, da se je vmešaval v delo pravosodja, da bi pred stečajem rešil banko Fortis. Preiskava ga je oprala krivde in leta 2009 je znova postal premier.

Češki desnosredinski premier Petr Nečas je junija 2013 odstopil zaradi obtožb o korupciji in zlorabe uradnega položaja. V škandal je bila vpletena njegova tesna sodelavka in ljubica. Tožilstvo se ni odločilo za pregon.

Hrvaški premier Ivo Sanader je julija 2009 odstopil s položaja "iz osebnih razlogov". Po 220 dneh na begu ga je Avstrija izročila Hrvaški zaradi obtožb o korupciji v petih aferah. Nobena sodba proti njemu še ni pravnomočna.