Čeprav so v Sloveniji številni na desnici imeli francoske rumene jopiče za nekakšno desno gibanje, po katerem bi se veljalo zgledovati pri naskoku na oblast, pa vse bolj kaže, da je proteste rumenih jopičev še najustrezneje primerjati s tako imenovanimi vseslovenskimi ljudskimi vstajami v letih 2012 in 2013.

Spomnimo se, da so se te vstaje začele v štajerski prestolnici jeseni 2012 zaradi besa številnih Mariborčanov nad radarji. Tudi v Franciji nezadovoljstva rumenih jopičev ni podžgalo samo stalno okoljevarstveno višanje cen goriva, ampak tudi radarji za merjenje hitrosti.

Julija lani je francoska vlada tudi znižala dovoljeno najvišjo hitrost na regionalnih cestah z 90 na 80 kilometrov. Od izbruha vstaje rumenih jopičev novembra lani je bilo tako v Franciji od 3200 radarjev uničenih kar 1900, je pred dnevi sporočil notranji minister Christophe Castaner.

Profimedia

Francija je tako šla po podobni poti kot Slovenija, a po obratnem vrstnem redu. Slovenci smo najprej imeli napade na radarje ter vstaje v letih 2012 in 2013, nato je leta 2014 predsednik vlade postal novi obraz Miro Cerar, Francozi pa so najprej spomladi 2014 v Elizejsko palačo v skoraj slovenskem slogu izvolili novi obraz v podobi Emmanuela Macrona, lani jeseni pa so dobili vstaje in napade na radarje.

Obstajajo pa tudi razlike med rumenimi jopiči in vstajniki. Slovenske vstaje so imele podpornike zlasti v največjih slovenskih mestih, rumeni jopiči pa prihajajo zlasti iz malih mest na francoskem podeželju. Tam namreč stroški za gorivo zaradi slabega omrežja javnega prevoza pomenijo velik del družinskih proračunov, ti deli Francije z regionalnimi cestami pa so tudi najbolj pod udarom radarjev.

Vstajo rumenih jopičev, ki jo je s protestnim videom na svojem računu za facebook spodbudila 51-letna Bretonka Jacline Mouraud, bi tako še najbolje opisali kot rumeno žakerijo – to je nekakšni sodobni kmečki punt (žakerija je bila veliki upor francoskih kmetov v 14. stoletju).