Že dolgo ni predsedniški kandidat za seboj potegnil takšnega gibanja, kot se je posrečilo Baracku Obami. Po izčrpavajoči bitki s Hillary Clinton si je izbojeval demokratsko nominacijo in pet mesecev pred novembrskimi volitvami je v dobrem položaju, da ga Američani izvolijo za svojega predsednika. Spremembe in upanje sta izstopajoči besedi njegove kampanje, za mnoge rojake že kar obljubi, ki ju mora kandidat izpolniti.
Na mreži CNN so pred kratkim pripravili posebno oddajo, ki je poiskala vzporednice med letoma 1968 in 2008. Prvo velja za eno najusodnejših let v ameriški zgodovini. Na višku nepriljubljene vojne na tujem je razklani narod vodil izjemno nepriljubljen predsednik, zaradi številnih pretresov doma pa so Američani s strahom zrli v prihodnost. Najti podobnosti s sedanjimi razmerami ni težko, v teh primerjavah pa je prostor tudi za demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obamo. Narod je pred štiridesetimi leti svoje upe položil na ramena karizmatičnega mladega politika, ki je obljubljal in poosebljal spremembe. Robert F. Kennedy, brat ubitega predsednika Johna F. Kennedyja, je spomladi 1968 veljal za moža, ki bo končal vojno v Vietnamu, obračunal z zatiranjem temnopoltih Američanov in znova poenotil državo, ki jo je razdelil prepad med vrednotami generacij. Na večer velike predvolilne zmage v Kaliforniji, ki mu je že zagotovila nominacijo demokratske stranke, so ga pokosili streli. Upanje na spremembe je umrlo z Robertom Kennedyjem, marsikomu pa je ubiti kandidat ostal v spominu kot najboljši ameriški predsednik, ki ni bil nikoli izvoljen.
Bobby in Barry
Primerjave CNN so sicer precej poenostavljene. Vietnam ni Irak, in generacija ljubezni se je na na vojno odzvala precej bolj strastno od današnje generacije. Protesti so bolj mlačni in nasprotovanje vojni še zdaleč ni tako zelo zaznamovalo vsakdanjega življenja in kulture, kot se je zgodilo z Vietnamom. Amerika je zdaj tudi zelo drugačna, kot je bila pred štirimi desetletji. Veliko bolj je podobna tako opevani mešanici kultur, talilnemu loncu, kot je lahko bila leta 1968.
In koliko je Obama podoben Kennedyju? Njuni izkušnji sta precej različni. Eden je bil potomec bogate bele družine, odraščal je v izobilju, v veliki in tesno povezani družini, že od otroštva vzgojen in namenjen za velike stvari. Drugega so zaznamovale mešane korenine, odsotnost očeta in težave s prilagajanjem na velike spremembe okolja ob številnih selitvah. Kljub temu oba simbolizirata spremembe, oba sta ikoni mladih generacij svojega časa.
Štirideset starcev in Obama
Ni težko razumeti, zakaj je Barack Obama tako uspešno nagovoril mlade volivce. Med demokratskimi kandidati je bil najmlajši, izstopal je po imenu, barvi kože in predvsem po nastopu. Karizmatični in mladostni politik je izvrsten govorec, ki je s precej manj truda kot njegovi nasprotniki nagovarjal širok krog potencialnih volivcev. Njegova življenjska zgodba je zgled ameriške zgodbe o uspehu, največ pa pomeni njegova drugačnost. Ameriko so vodili zelo različni možje, vsak s svojimi prednostmi in slabostmi, a vsi so bili belci in vsi so bili, v najboljšem primeru, na pragu srednjih let, pogosto pa že kar zelo v letih. Tudi Obama ni več mladenič, a je edini predsedniški kandidat, čigar fotografije s plaže so objavljali tabloidi. Senator iz Illinoisa je prihodnost ameriške politike, so že pred nekaj leti ugotovili v Washingtonu in medijih, v tej predsedniški kampanji pa je v to prepričanih vedno več Američanov.