bikoborbe Svet24.si

Biki v Kolumbiji si lahko oddahnejo, konec je ...

duši Svet24.si

Jasni znaki, da je nekdo iz vaše dušne skupnosti

823603_092-strancar Necenzurirano

Znani slovenski podjetnik na avstrijski zatožni ...

mitja kunstelj-pl Reporter.si

Tako je sodišče sesulo Mitjo Kunstlja, ki je ...

bauer Ekipa24.si

Kakšna svinjarija! Slovenski športni as žrtev ...

Prepričan, da je kopija očeta Odkrito.si

Trdi, da je nezakonski sin Kralja Karla III. in ...

doncic edwards Ekipa24.si

Velika drama v Dallasu tokrat z nesrečnim koncem ...

Svet

Pred sto leti se je potopil Titanik

Deli na:

V noči na 15. april 1912 se je tragično končala zgodba legendarnega Titanika, potem ko je ladja, ki je veljala za praktično nepotopljivo, po trčenju v ledeno goro na poti iz Southamptona v New York izgubila boj z ledeno mrzlo vodo. Za vedno je pod morskimi valovi Atlantika izginilo 1514 ljudi, čeprav se podatki o tem še danes razlikujejo.

Titanik je iz britanskega pristanišča Southampton na krstno plovbo proti New Yorku 10. aprila 1912 krenil poln ponosa. Šlo je za ladjo velikih razsežnosti - 269 metrov dolgo, 28 metrov široko in 53 metrov visoko. Njena izgradnja je stala deset milijonov dolarjev oziroma današnjih približno 213 milijonov dolarjev, poroča nemška tiskovna agencija dpa.

Lastnica ladje, britanska družba White Star Line, je veliko vložila v razkošje. Najdražje suite za 4400 dolarjev oziroma okoli 93.000 današnjih dolarjev so si lahko privoščili le redki. Veliko manj pozornosti je bilo namenjene ustreznemu sistemu za opozarjanje na ladji, saj je bil White Star Line prepričan, da se parnik praktično ne more potopiti.

Prvi dnevi plovbe so minevali več ali manj brez posebnosti kljub opozorilom, da se na območju Nove Fundlandije pojavljajo ledene gore. Približno 2220 potnikov, med katerimi so bili tudi Slovenci, je 14. aprila 1912, po še enem dnevu na odprtem morju, čakala jasna noč. Ob okoli 23.40 sta opazovalca na ladji pred seboj zagledala temen obris ledene gore. Kmalu zatem je ladja trčila vanjo.

Poveljniški most je bil hitro na nogah in sklenil ukrepati, a je bilo prepozno. Čeprav Titanik gore ni zadel s premcem, pa jo je podrsal z bokom. Škoda sprva ni bila videti velika, vendar je voda že začela vdirati v pet med seboj ločenih varnostnih prekatov in ga premagovala enega za drugim.

Kapitan Edward John Smith je po trku preveril, kaj se dogaja. Kmalu je postalo jasno, da je Titanik resno poškodovan. Uslužbenci so potnike začeli buditi in jih pozivali, naj oblečejo varnostne jopiče. Približno uro po trku so začeli v vodo spuščati rešilne čolne in sprožili tudi klice na pomoč okoliškim ladjam.

V prvem in drugem razredu je bilo med potniki nekaj negodovanja, drugačna pa je bila zgodba v tretjem razredu, kjer so potnike zadrževali za posebnimi vrati, dokler niso dobili navodil, da lahko izpustijo še njih. S potniki tretjega razreda so imeli tudi veliko težav pri jezikovnem sporazumevanju.

Reševalna akcija je pokazala številne pomanjkljivosti. Častniki, ki so potnikom pomagali pri vkrcavanju na čolne, so imeli nemalo težav, ki sta jih neorganiziranost in kaos še stopnjevala. Ena večjih napak je bila, da so čolne sprva spuščali v morje napol prazne, zaradi česar so rešili veliko manj življenj, kot bi jih lahko.


Direktor družbe Star Line Bruce Ismay je sicer pomagal napolniti nekaj čolnov, a se je izkazal za strahopetca, saj se je izmuznil na enega od rešilnih čolnov. Nasprotno je glavni oblikovalec ladje Thomas Andrews smrt počakal na ladji. Potem ko se je poslovil od svoje noseče žene, je s Titanikom za vedno odšel tudi eden najbogatejših mož na krovu John Jacob Astor.

Po srečanju z ledeno goro se je do 2.10 Titanikov zadnji del dvignil iz vode v navpičen položaj. Luči na ladji so še svetile, pod palubo pa se je začel "ples" vsega, kar ni bilo pritrjenega. Potem ko se je ladijski trup prelomil na dva dela, je 15. aprila 1912 ob 2.20 Titanik dokončno potonil.

V ledenem morju je končalo več sto potnikov, ki so brezupno klicali na pomoč, a jih je večina kmalu omagala zaradi podhladitve.

Prva od ladij, ki so prejele prošnjo Titanika na pomoč, je na prizorišče priplula britanska potniška ladja Carpathia. Ta je bila sicer na poti v jadransko pristanišče Reka. Veliko bližje Titaniku naj bi bila ameriška ladja SS Californian, a zaradi spleta okoliščin ni priskočila na pomoč.

Carpathia je na kraj tragedije je prispela okoli 4. ure, kar pa je bilo za večino potnikov v ledeno mrzli vodi prepozno. Iz vode so potegnili le 13 preživelih.

Nihče od okoli 700 preživelih potnikov s Titanika danes ne živi več. Zadnja preživela Milvina Dean je umrla 31. maja 2009, stara 97 let. Na morski globini 3800 metrov, kjer so 1. septembra našli razbitine Titanika, pa ostajajo številne skrivnosti, ki jih bo pod svoje okrilje vzel Unesco.

V luči stote obletnice nesreče je Titanik znova v središču pozornosti. Zasluga gre knjigam, glasbi in nenazadnje filmski uspešnici režiserja Jamesa Camerona, ki je v teh dneh prišla na velika platna še v 3-D tehniki. Za med gredo tudi različni dokumenti z nesrečne ladje, vključno z zadnjim jedilnim listom.

Po svetu se ob obletnici vrstijo tudi različni dogodki. Po isti poti kot Titanik je tako pred dnevi iz Southamptona zaplula ladja Balmoral, ki naj bi se v noči na 15. april ustavila na mestu, kjer je nesrečni parnik pred sto leti končal svojo pot.