Mint Butterfield Svet24.si

Izginila hčerka ameriškega milijarderja, ...

duša Svet24.si

Pogovori s pokojnimi ne izčrpajo, ampak pomirijo

gašper bedenčič Necenzurirano

Tonin in Žakelj na policijo prinesla tudi ...

milan kucan sr Reporter.si

Razvnete strasti v SD: Milana Kučana razkuril ...

popovic Ekipa24.si

Velika drama kapetana Celja: Po tekmi z Domžalami...

jure-podjavoršek Njena.si

Mojster Jure: Žena in otroci so moje življenje

luka doncic Ekipa24.si

Luka Dončić je postal del izbrancev in podpisal ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Svet

Odpravnik poslov na španskem veleposlaništvu v Sloveniji o situaciji v Kataloniji: Demokratična normalnost

Deli na:
Odpravnik poslov na španskem veleposlaništvu v Sloveniji o situaciji v Kataloniji: Demokratična normalnost

Protesti v Kataloniji so odziv na visoke zaporne kazni, ki so jih dobili katalonski nacionalistični politiki. - Foto: Reuters

Martín Remón, odpravnik poslov a.i. Veleposlaništva Španije v Sloveniji, piše o situaciji v Kataloniji, kjer so španska sodišča na dolgoletne zaporne kazni obsodila katalonske voditelje, ki so sodelovali v poskusu odcepitve Katalonije od Španije.

Dejanja, ki jih je leta 2017 storilo več katalonskih političnih voditeljev z namenom, da bi očitno razveljavili špansko ustavo in tako nezakonito in enostransko povzročili razkol demokratične enotnosti Španije ter tako ogrozili javni red in socialni mir, so bila sojena in obsojena. S to sodbo se je zaključil sodni proces, ki je potekal, naj poudarimo, z vsemi potrebnimi jamstvi in preglednostjo, kot pritiče socialni in demokratični pravni državi.

Španska ustava, moderna in zaščitna, določa kot najvišje vrednote enakost, svobodo, pravičnost in politični pluralizem. Vse to po načelu, ki krepi našo demokracijo: da smo vsi državljani pred zakonom enaki. Nihče ni nad zakonom in vsi smo ga dolžni spoštovati. V demokraciji se nikomur ne sodi zaradi njegovih idej ali političnega cilja, temveč zaradi kaznivih dejanj, opredeljenih v našem pravnem sistemu. Vsi, ki so sedaj obsojeni, so pred samimi dogodki poznali logične kazenske posledice svojih odločitev, ko so skušali iti preko pravil. Nihče sedaj ne more biti presenečen.

Vsem, ki jih dotična zadeva zanima, svetujem pozorno branje sodbe španskega vrhovnega sodišča. Na preprost način razloži zavajanje, ki so ga zagrešili obsojeni voditelji, ko je katalonski parlament (nelegalno in s preseganjem svojih pristojnosti) sprejel predpise, ki so skušali “ustvariti navidezno pravno podlago, ki bi državljanom dovolila prepričanje, da ob oddaji svojega glasu prispevajo k ustanovitvenemu aktu neodvisne Republike Katalonije”, kar je bila laž in kar je del ljudstva, zavedenega, uperilo proti veljavnemu pravnemu redu. Kljub večkratnim sodnim obvestilom.

Po drugi strani sodba vrhovnega sodišča opozarja (v kolikor je to sploh še potrebno), da obramba ozemeljske celovitosti ni španska ekstravaganca. Naš ustavni sistem nima v tem pogledu ničesar edinstvenega. Sodba navaja ustave večih držav (Francije, Portugalske, Nemčije), od koder so prišli nekateri "opazovalci" "referenduma"; vse te so glede na svoje ustave nedeljive. Omenja tudi ustave številnih drugih držav, ki so prav tako po ustavi ozemeljsko nedeljive. Vključno s Slovenijo, katere Ustava celo jasno navaja, da je suveren narod slovenski narod, tako jasno, kot španska Ustava navaja, da je suveren narod španski narod.

Sodba seveda tudi opozarja (v kolikor je to sploh še potrebno), da v dotičnem mednarodnem pravu ne obstaja „pravica do odločanja“ (odločanja o odcepitvi, se razume) in zavrača vsakršno legitimnost domnevnega “demokratičnega načela”, ki je nad demokratično uveljavljenimi pravili. Vrhovno sodišče zanika, da so bile obsodbe izrečene zgolj zaradi svobode izražanja pri zagovarjanju samoodločbe, saj je mnenja, da je tovrsten argument lahko zgolj “retorična strategija”, glede na to, da je šlo za spreminjanje zakonov in sodnih odločbe v mrtvo črko na papirju.

Omenjena svoboda izražanja se je v celoti množično in intenzivno uveljavila in se še vedno uveljavlja v Španiji. Če bi šlo zgolj za izjave o stališčih, je jasno, da ne bi bilo potrebe po  izrečenih obsodbah.  

Pravzaprav nič v sodbi ne more presenetiti nikogar, saj je to normalen odziv vsakega demokratičnega sistema na kršitev zakonov. V izjemnih okoliščinah, ki so jih ustvarile institucije za katalonsko neodvisnost, je odziv španskega pravosodja mogoče opisati le kot demokratično normalnost. Sedaj po končanem sojenju je še posebej treba spomniti s strogo političnega vidika, da so independentistični politiki, katalonski ali tisti iz drugih španskih avtonomnih skupnosti vedno uživali, in seveda lahko uživajo še naprej, pravico, da demokratično in zakonito zagovarjajo svoje ideje, to pomeni v okviru Ustave ter v skladu s statuti avtonomije, ki iz nje izhajajo, in preostalimi pravili, s katerimi smo se opremili vsi Španci. Kajti v okviru Ustave in s spoštovanjem zakonov je v španski demokraciji prostor za vse, a zunaj Ustave in zunaj veljavnega pravnega okvira, ni prostora za nič.

V tem kontekstu, še posebej dandanes, je potrebno ponoviti, da so od začetka sedanjega demokratičnega obdobja politične sile, ki zagovarjajo neodvisnost španskih ozemelj, legitimno zastopane v kongresu poslancev in v senatu, kot tudi v vladah, parlamentih in občinah svojih avtonomnih skupnosti. Ti predstavniki suverenosti ljudstva so lahko demokratično in svobodno izrazili svoje politične ideje (in to še vedno počnejo) brez druge omejitve kot zakonske. 40 let po sprejetju naše Ustave ima demokratični independentizem v Španiji še naprej vzvode za promoviranje svojih načrtov in ciljev. V tem smislu predstavljajo dejanja, katerim se je sodilo v tem procesu, žalostno izjemo k splošnemu demokratičnemu ravnanju independentističnih voditeljev v Španiji.

V zadnjih mesecih je najbolj radikalno in nedemokratično gibanje za neodvisnost izvedlo zelo intenzivno mednarodno kampanjo dezinformacij zoper sodni sistem in proti španski demokraciji z zelo malo resničnega uspeha. Tovrstni secesionizem nenehno izgublja verodostojnost. Njihova strategija razdeliti Katalonce in širiti propagando, ki temelji na lažeh, je škodovala predvsem njim samim. Sedaj je čas in nujno potrebno misliti na prihodnost ter si prizadevati, danes bolj kot kdaj koli prej, za sobivanje v tej zgodovinski skupnosti in za obnovitev dialoga, ki bo temeljil na pripravljenosti za razumevanje ter na skupnem cilju -  povečati blaginjo in socialni napredek Katalonije ter s tem, celotne Španije.

Martín Remón


odpravnik poslov a.i. Veleposlaništva Španije v Sloveniji

Prispevek Martín Remóna v španščini:

Las acciones llevadas a cabo en 2017 por varios líderes políticos catalanes, con la intención de dejar aparentemente sin efecto la Constitución Española y así quebrar ilegal e unilateralmente la unidad democrática de España, poniendo en riesgo el orden público y la paz social, han sido juzgadas y sentenciadas. Esta sentencia pone fin a un proceso judicial que se ha desarrollado, subrayémoslo, con plenas garantías y transparencia, como corresponde en un Estado Social y Democrático de Derecho.

La Constitución española, moderna y garantista, consagra como valores superiores la igualdad, libertad, la justicia, y el pluralismo político. Todo ello bajo un principio que fortalece nuestra democracia: y es que todos los ciudadanos somos iguales ante la ley. Nadie está por encima de la ley y todos estamos obligados a su cumplimiento. En una democracia, nadie es juzgado por sus ideas o por su proyecto político, sino por delitos recogidos en nuestro ordenamiento jurídico. Los ahora condenados sabían desde antes de los hechos de las lógicas consecuencias penales de sus decisiones, de pretender ir más allá de la norma. Nadie puede sorprenderse ahora.

A todos a quienes interese la cuestión, recomiendo la lectura atenta de la sentencia del Tribunal Supremo español. Explica de forma sencilla el engaño cometido por los líderes condenados, con la aprobación (ilegal y extralimitada) por el parlamento catalán de una normativa que pretendían “crear una aparente cobertura jurídica que permitiera hacer creer a la ciudadanía que cuando depositara su voto estaría contribuyendo al acto fundacional de la República independiente de Cataluña”. Lo que era mentira, y suponía lanzar a parte de la población, engañada, contra el ordenamiento jurídico en vigor. A pesar de repetidos avisos judiciales.

Por otra parte, la sentencia del Tribunal Supremo recuerda (por si aún hiciera falta) que la defensa de la integridad territorial no es una extravagancia española. Nuestro sistema constitucional no tiene nada de único al respecto. La sentencia cita las constituciones de varios de los países (Francia, Portugal, Alemania) de donde vinieron algunos de los “observadores” del “referéndum”, países todos constitucionalmente indivisibles. Y también cita las constituciones de otros muchos países, igualmente indivisibles constitucionalmente. Incluida  Eslovenia, cuya constitución deja además bien claro que el pueblo soberano es el pueblo esloveno, tan claramente como la Constitución Española deja claro que el pueblo soberano es el pueblo español.

La sentencia, obviamente, recuerda también (por si hiciera aún falta) que no existe ningún “derecho a decidir” (a decidir separarse, se entiende), reconocido en derecho internacional aplicable, y niega toda legitimidad a un presunto “principio democrático” que esté por encima de la norma democráticamente establecida. El Tribunal Supremo ha rechazado que las condenas se deban al mero ejercicio de la libertad de expresar la defensa de la autodeterminación, considerando que dicho argumento sólo puede ser una “estrategia retórica”, pues de lo que se trataba era de convertir en “letra muerta” las leyes y las decisiones judiciales. Dicha libertad de expresión, de forma masiva e intensa, se ha ejercido, y continúa ejerciéndose, plenamente en España. Si sólo se hubiera tratado de manifestaciones para expresar opiniones, es obvio que no habría habido lugar a las sentencias pronunciadas.

En el fondo, nada de lo sentenciado puede sorprender a nadie, pues es la respuesta normal de todo sistema democrático a la violación de las leyes. Dentro del contexto excepcional planteado desde las instituciones por el independentismo catalán, la respuesta de la justicia española sólo se puede calificar de normalidad democrática. Desde una perspectiva estrictamente política, concluida la fase ordinaria de este procedimiento, conviene recordar, especialmente hoy, que los políticos independentistas, catalanes o de cualquier otra comunidad autónoma española, siempre han disfrutado, y por supuesto lo pueden seguir haciendo ahora, del derecho de defender sus ideas democrática y legalmente, es decir, en el seno de la Constitución, y de acuerdo con los estatutos de autonomía que emanan de ella y  con el resto de normas de las que nos hemos dotado todos los españoles. Porque, dentro de la Constitución y respetando la Ley, en la democracia española cabe todo; pero fuera de esa Constitución y del marco normativo vigente, no cabe nada.

En este sentido resulta necesario reiterar, especialmente en esta jornada, que desde el inicio de la actual etapa democrática fuerzas políticas que defienden la independencia de territorios españoles están legítimamente representadas en el Congreso de los Diputados y en el Senado, así como en los gobiernos, en las cámaras legislativas y en los municipios de sus respectivas comunidades autónomas. Estos representantes de la soberanía popular han podido expresar democrática y libremente (y lo continúan haciendo) sus ideas políticas, sin más limitación que la legislación vigente. 40 años después de la promulgación de nuestra Constitución, el independentismo democrático en España sigue disponiendo de los cauces para defender sus planteamientos y objetivos. En este sentido, los hechos juzgados en esta causa constituyen una desgraciada excepción al comportamiento democrático general de los dirigentes independentistas en España.

Durante los últimos meses el independentismo más radical y no democrático ha llevado a cabo una campaña internacional de desinformación muy intensa contra el sistema judicial y contra la democracia española, con muy poco éxito real. La pérdida de credibilidad de ese tipo de secesionismo es incesante. Su estrategia de dividir a los catalanes y difundir propaganda basada en mentiras les ha dañado, principalmente, a ellos mismos. Toca y urge pensar en el futuro, y apostar, hoy más que nunca, por la convivencia en esa comunidad histórica, y por la recuperación de un dialogo basado en la voluntad de entendimiento y en el objetivo común de potenciar la prosperidad y progreso social de Cataluña, y con ella, de toda España.