Po desetih letih in dveh mandatih predsedovanja Portugalca Joséja Manuela Barrose, ki ga je v drugi polovici zaznamovala zlasti kriza, Evropa z novim predsednikom Evropske komisije išče nov začetek. Česa posebno novega ne gre pričakovati. Oba vodilna kandidata in njuni stranki sta veterana visoke evropske politike in oba preskušena. Na marsikaj imata različne poglede, a za res radikalen zasuk Bruslja bi na čelo Evropske komisije moral priti nekdo, kot je grški levičar Aleksis Cipras ali pa glasen evroskeptik, kakršen je šef britanske stranke za neodvisnost (UKIP) Nigel Farage. Ne eden ne drugi za kaj takega nimata možnosti.
Velika koalicija
Pet strankarskih skupin v Evropskem parlamentu ponuja svoje kandidate za predsednika Evropske komisije, ki ga bo izvolil novi Evropski parlament. To so Jean-Claude Juncker iz Evropske ljudske stranke (ELS), Martin Schulz, ki predstavlja Napredno zavezništvo socialistov in demokratov (S & D), Guy Verhofstadt iz zavezništva evropskih liberalcev ALDE, kandidat Evropske levice Aleksis Cipras ter dva kandidata Zelenih: Ska Keller in José Bové. Vsi so trenutno na »turneji« po državah članicah in podpirajo nacionalne stranke v tekmah za Evropski parlament. Vpliv položaja je med Barrosovim mandatom znatno zrasel, ko so članice komisiji dale pregled nad nacionalnimi proračuni in možnost sankcioniranja držav, ki so prekršila omejitve primanjkljaja in državnega dolga.
Izbiranje novega predsednika z volitvami v parlamentu je novost – doslej je predsednika komisije Evropski parlament le potrdil. Z novim sistemom je jasno, da bo položaj predsednika komisije najverjetneje pripadel zmagovalni poslanski skupini v Evropskem parlamentu ali skupini, ki bo prepričala največ poslancev iz drugih strankarskih skupin. Kritiki te ureditve opozarjajo, da bo taka izbira novega predsednika naredil preveč odvisnega od Evropskega parlamenta.
Za izvolitev je potrebnih 376 od 571 poslanskih glasov, vendar je za kredibilnost in zanesljivo izvolitev priporočljivih vsaj 400 glasov podpore. Zadnje ankete napovedujejo tesno zmago desnosredinske EPP pred levosredinskimi socialdemokrati, a oboji bi dobili le malo več kot 200 glasov. Verjetna je velika koalicija ljudske stranke, socialistov in liberalcev, ki si bo razdelila stolčke. Ena stranka bi dobila predsednika Evropske komisije, druga denimo visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU, tretja predsednika Evropskega parlamenta.
Vsakdo ima svojo idejo
Če se napovedi uresničijo, bo ELS novemu parlamentu za predsednika komisije najverjetneje ponudila Jean-Clauda Junckerja, skoraj 19 let premierja Luksemburga (1995–2013), kar je rekord med voditelji EU. Leta 1954 rojeni Juncker je veteran evropske politike, zavezan ideji enotne Evrope, vnet zagovornik skupne valute. Med krizo evra je predsedoval Evroskupini, finančnim ministrom držav evrskega območja, ki so bedeli nad reševanjem držav v težavah: Grčije, Irske, Portugalske in Cipra. Ima izkušnje, pomembno podporo nemške kanclerke Angele Merkel in vodilnih ljudi v stranki in še nekaterih vplivnih evropskih politikov iz skupine EPP.
Lahko se seveda zgodi, da Junckerja zavrnejo že poslanci in ponudijo svojega kandidata. Malo verjeten razplet, a to možnost poslanci imajo. Še nevarnejši Junckerjevi kandidaturi so lahko voditelji držav članic EU, ki so doslej izbirali predsednika komisije, parlament pa ga je le potrjeval. Luksemburžan ima resda podporo Merklove, nima pa široke podpore med predsedniki vlad. Kot alternativa Junckerju in tudi Schultzu, strankarskima prvima kandidatoma,med drugimi omenjajo dansko premierko Helle Thorning-Schmidt (ki bi dobila podporo leve sredine) in predsednico Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde (desnosredinska alternativa).
Juncker, ki je bil več let kljub majhnosti svoje države eden vplivnejših državnikov v Evropski uniji, bi bil v tem primeru resen kandidat za predsednika Evropskega sveta. Sedanji predsednik Herman Van Rompuy se prav tako poslavlja, skupaj z njim pa še visoka zunanjepolitična predstavnica Catherine Ashton – jeseni se izpraznijo trije najvidnejši položaji v vodstvu EU, to zelo koristi v že omenjeni delitvi stolčkov.
Leva ali liberalna opcija?
Če ne o Junckerju, se lahko poslanci in predsedniki vlad zedinijo o nemškem socialdemokratu Martinu Schultzu, že leta najvidnejšemu levičarju v Evropskem parlamentu. Temu je v zadnjem mandatu tudi predsedoval, zdaj pa nekdanji knjigarnar, ki se je najprej povzpel v hierarhiji nemške SPD, naskakuje celo najvišji položaj v Evropski uniji. Njegova izvolitev sicer ne bi pomenila popolnega zasuka EU od varčevanja k investicijski politiki, bi pa večji poudarek dobili ukrepi za spodbujanje rasti z javnimi investicijami. Je tudi zagovornik ostrejših reform finančnega trga, kot jih je pripravljen podpreti Juncker.
Nekdanji belgijski premier (1999–2008) in sedanji evropski poslanec Guy Verhofstadt je kandidat liberalne ALDE. Skupina je v sedanji sestavi parlamenta daleč za vodilnima EPP in S & D, tretje mesto se ji obeta tudi po volitvah konec maja. Če bi se Juncker in Schulz medsebojno izničila, bi bil morda sprejemljiva alternativa. Je zagovornik tesnejšega povezovanja EU v globalni gospodarski tekmi z ZDA, Kitajsko in drugimi ekonomskimi velesilami, med evrsko krizo se je zavzemal tudi za konkretnejše posredovanje Evropske komisije. Podpira uvedbo skupnih evroobveznic za premostitev prepada med dolžniki in upniki v EU.
Ko zamrzne pekel
Zavrnitev te trojice nikakor ni priložnost za preostale kandidate. Ti se zavedajo, da za izvolitev nimajo možnosti, upajo pa s svojo kandidaturo in javnim nastopanjem pritisniti na politiko Bruslja v prihodnjem mandatu Evropske komisije. Najaktivnejša med njimi je Ska Keller, najmlajša (32 let) med ponujenimi kandidati in eno od dveh imen, ki jih Zeleni predlagajo za predsednika. Ob Kellerjevi so v spletnem glasovanju kot svojega predstavnika izbrali še Joséja Bovéja, francoskega sindikalista in borca za pravice francoskih kmetov. Z Nemko Kellerjevo družno kandidirata in promovirata politično agendo svoje stranke – vidnejša je predvsem Kellerjeva, ki se je kot poslanka zadnjega sklica Evropskega parlamenta specializirala predvsem za probleme migrantrov, mladih in za pravično trgovino.
Če nimajo možnosti Zeleni, kako je potem s kandidatom Evropske levice Ciprasom, prvakom grške Sirize? Leta 2012 je njegova stranka na volitvah v Grčiji, utrujeni od trojke, postala druga najmočnejša stranka v državi, Cipras pa zvezda levice v Evropi. Oster kritik prostotržne ekonomske politike in varčevanja bi lahko dober volilni rezultat svoje politične skupine izkoristil v pogajanjih za podporo Schulzu, ki bi ga levičarji najverjetneje podprli, če ne pride do velike koalicije. In Cipras kot predsednik Evropske komisije? Pekel bo prej zamrznil, preden bo EU na čelo spustila Grka, ki je dve leti vztrajno tolkel po Bruslju.
Evroskeptična nadloga
Cipras ni edini, ki udriha po politiki EU. V predvolilnih anketah izstopa vzpon evroskeptičnih strank v več državah. V Veliki Britaniji je Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP) celo pred tradicionalnima velikima strankama laburistov in konservativcev. Francoska Nacionalna fronta pod vodstvom Marine Le Pen in nizozemska Stranka svobode (PVV) Geerta Wildersa razmišljata, da bi s somišljeniki iz drugih držav ustanovila svojo evroskeptično skupino v Evropskem parlamentu. Uspeh evroskeptikov gre predvsem na račun razočaranja in rastoče indiferentnosti do ideje skupne Evrope ter utrujenosti zaradi varčevalnih ukrepov, ki so resno zdelali več evropskih držav. V iskanju alternativ se obračajo k strankam, ki so kritične do varčevanja (v Grčiji Siriza) in celo do Evropske unije. Omejitev moči Bruslja se zdi marsikomu zelo mamljiva. Evroskeptiki v Evropskem parlamentu ne bodo sila, ki bo narekovala politiko EU, utegnejo pa biti še večja in glasnejša nadloga, kot so bili doslej.