Konferenca, na kateri je sodelovalo 192 držav pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC), se je končala s koebenhavnskim dogovorom po 31-urnem pogajalskem maratonu. Kot navajajo opazovalci, je dogovor rezultat petkovega barantanja ameriškega predsednika Baracka Obame z voditelji Kitajske in drugih pomembnih držav v razvoju.
Dogovor so pred začetkom razprave na maratonskem plenarnem zasedanju na petkovem mini vrhu podprle EU, Indija in Južnoafriška republika ter še 20 držav. Po prekinitvi, med katero so nekatere države grozile z zavrnitvijo dogovora, pa so odločitev o sprejemu dogovora nato sporočili v soboto, po nadaljevanju plenarnega zasedanja. Če bi dogovor propadel, namreč ne bi mogli uresničiti zavez o finančni pomoči revnim državam.
Dogovor sicer ni pravno zavezujoč in ne vključuje konkretnih številk pri zavezah za zmanjšanje izpustov. Določa le, da je treba globalno segrevanje ozračja omejiti pod dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje, države pa so pozvane, da do februarja prihodnje leto naznanijo svoje zaveze za omejitev izpustov do leta 2020. Ni pa nobenih številk niti glede srednje- niti glede dolgoročnih ciljev, torej do leta 2050, in sicer zaradi Kitajske in Indije.
Tudi glede finančne pomoči državam v razvoju v podnebnem boju v dogovoru ni nič novega. Razvite države se zavezujejo, da bodo prispevale 10 milijard dolarjev v obdobju 2010-2012, in naznanjajo cilj, da bodo zbrale 100 milijard dolarjev na leto do leta 2020 iz različnih virov - javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih, vključno z alternativnimi viri financiranja.
Generalni sekretar ZN Ban Ki Moon je dogovor pohvalil kot "pomemben začetek", a priznal, da na vrhu niso dosegli vsega, kar so upali. "Mnogi bodo rekli, da gre za pomanjkanje ambicij, vendar pa so veliko dosegli," je dodal. Pri tem je izpostavil zavezo bogatih držav do držav v razvoju in dodal, da bo Koebenhavnski dogovor s 1. januarjem že "operativen", izpostavil pa je tudi, da si bodo za pravno zavezujoč dogovora prizadevali doseči čimprej v letu 2010.
"Bodimo pošteni, to ni popoln dogovor," pa je ocenil predsedujoči EU, švedski premier Fredrik Reinfeldt, ko je nekaj čez drugo uro zjutraj naznanil, da vrh v Koebenhavnu po dolgih posvetovanjih končno dosegel podnebni dogovor. "Ta dogovor je boljši kot nič, a je pod našimi pričakovanji," pa je poudaril predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki sicer ni skrival razočaranja, da dogovor ni pravno zavezujoč.
Ameriški predsednik Obama pa je na drugi strani povedal, da so ZDA, Kitajska, Indija, Južna Afrika in Brazilija dosegle "pomemben preboj brez primere". Obenem je sicer opozoril, da bo potrebnega še ogromno dela za pravno zavezujoči sporazum. "Daleč smo prišli, a še daljša pot je pred nami," je opisal izkupiček vrha.
Premier Borut Pahor je ob robu vrha povedal, da je ključno politično vprašanje v podnebnih pogajanjih pravičnost razdelitve bremen za trajnostni razvoj vseh. Ob tem je podal svojo oceno, da podnebne spremembe in boj proti njim postajajo eno najbolj občutljivih vprašanj tega stoletja ali morda celo tisočletja.
Minister za okolje Karl Erjavec pa je povedal, da so na podnebno konferenco prišli z večjimi ambicijami in da so pričakovali, da bodo dosegli bolj zavezujoče dogovore. "Praktično ni nobenih pravnih zavez, razen, da se bodo vse države trudile, da ne bi presegli dveh stopinj Celzija globalnega segrevanja," je pojasnil Erjavec, ki je z dogovorom osebno zelo nezadovoljen. Sicer pa minister ocenjuje, da je to pač prvi korak in da bo končni globalni podnebni sporazum dosežen leta 2010.
Podobno so razočaranje izrazili tudi predstavniki slovenskih parlamentarnih strank. Luka Juri (SD) je dejal, da je podnebni dogovor bolj spominja na nek spisek za Dedka Mraza, kjer se je napisalo kaj bi želeli, ni pa napisano kako bomo to dosegli, ne kdo bo odgovoren da to dosežemo. Predsednik DZ in poslanec Zares Pavel Gantar je poudaril, da nedogovor v Koebenhavnu pomeni, da so razlike v pristopih k podnebnim spremembam med razvitimi in nerazvitimi državami prevelike.
Poslanec LDS Borut Sajovic ni pričakoval nič bistveno drugačnega, saj svet v času recesije po njegovem še vedno usmerjata kapital in dobiček. Predsednik SNS Zmago Jelinčič je podnebno konferenco ocenil za "popolni fiasko", nad nezavezujočim podnebnim dogovorom pa je razočaran tudi prvak SLS Radovan Žerjav. Evropska poslanka iz vrst SDS Romana Jordan Cizelj pa je izpostavila, da bi morala pogajanja potekati drugače in če želimo biti v nadaljevanju uspešnejši, bomo morali resno razmisliti tudi o delovnih metodah pogajanj.
Konferenco v Koebenhavnu, od katere so tako okoljevarstveniki kot številne države, ki jih podnebne spremembe najresneje ogrožajo, pričakovali veliko in zato dansko prestolnico v šali preimenovali v Hopenhagen, so sicer vse od začetka zaznamovala nesoglasja med razvitimi državami in državami v razvoju glede prispevka h globalnemu zmanjšanju izpustov.
Države v razvoju, na čelu s Kitajsko, Indijo in Brazilijo, so ves čas vztrajale, da so za podnebne spremembe zgodovinsko odgovorne razvite države in morajo zato tudi prevzeti večino bremena za zmanjšanje izpustov ter obenem razvijajočemu se svetu finančno in tehnološko pomagati pri spopadanju s tem globalnim izzivom.
Razvite države, na čelu z ZDA in EU, pa so skušale predvsem od najpomembnejših držav v razvoju dobiti čim jasnejše cilje glede omejitve izpustov, dolgo časa pa so se ZDA tudi izogibale kakršnim koli konkretnim številkam glede pomoči državam v razvoju.
Okoljevarstvene organizacije so se zato na sklenjen dogovor odzvale kritično. Koebenhavn je prizorišče podnebnega zločina - tudi zaradi ohromelosti EU, ki ni zmogla napeti svojih političnih mišic, je bil v odzivu na izid vrha kritičen Greenpeace. "Pogajanja v okviru ZN so imela vse sestavine za uspeh, a so propadla," so še poudarili.