Čeprav so nacisti sloveli po norosti, so se zla zavedali. Skrivali so morijo, ne kot nazi-ekspoze NDH, ki se je s krutostjo važil. Film Dara iz Jasenovca kaže nacističnega vojaka, ki zla ne prenese in ponikne v temo na cigareto. Ko jo prižge, vidimo vlažne oči in slišimo gnev, s katerim prekolne Balkan.
Diana Budisavljević, Avstrijka, soproga spoštovanega zagrebšega zdravnika, je v Jasenovac šla samoiniciativno. Tvegala je življenje, da je pod krinko Rdečega križa rešila deset tisoč otrok. Identitete malčkov je lično beležila in upala, da po vojni najdejo družine. A po vojni je Jugoslaviji zavladala partija, ki Diani ni zaupala, arhiva ni čuvala. Podatki so se izgubili, ostal pa je spomin na požrtvovalno humanitarko, kot tople misli na Poljakinjo Irene Sendler, ki so jo nacisti tako hudo pretepli, da so ji polomili vse okončine, a je tudi to ni ustavilo pri reševanju nedolžnih.
Tri leta po vojni so Pileckega komunisti aretirali in obtožili sodelovanja s “tujim imperializmom”. Sojenje je bilo farsa, sodba norost. Heroja, ki je prostovoljno odšel na misijo v lager, so na koncu s strelom v glavo umorili osvoboditelji istega taborišča.
Ameriška novinarka, znana pod psevdonimom Nellie Bly, je zaigrala norost, da se je lahko infiltrirala v psihiatrijo. Paciente so tepli, zanemarjali, stradali in izpostavljali poskusom. Nellie je tvegala življenje, a je vzdržala deset dni, da je lahko napisala knjigo in resnico obelodanila. Novinar s psevdonimom Hans Esser se je podobno vtihotapil v redakcijo nemškega tabloida Bild, šokantno resnico zapakiral v knjigo in tabloidu zadal hud udarec.
Tri leta po vojni so Pileckega komunisti aretirali in obtožili sodelovanja s “tujim imperializmom”. Sojenje je bilo farsa, sodba norost. Heroja, ki je prostovoljno odšel na misijo v lager, so na koncu s strelom v glavo umorili osvoboditelji istega taborišča. Diana Budisavljevič je umrla psihično zlomljena, Irene Sendler, ki je bila na stara leta nominirana za Nobelovo nagrado za mir, je ostala praznih rok, ker jo je odbor raje dal ameriškemu politiku Alu Goru.
Življenje je prav zares kot film, ki ga nikoli ne bomo videli do konca, ker se bomo prej morali posloviti. Morda je zato še posebej pomembno, da najboljših ljudi ne pozabimo, konec koncev tudi sami živimo v najslabših časih.