59-letna Merklova si je v več kot dve desetletji dolgi politični karieri prislužila vrsto vzdevkov. Njen mentor, nekdanji kancler Helmut Kohl, jo je na primer klical deklica (Mädchen), po osmih letih na čelu največjega evropskega gospodarstva pa se je je najbolj prijel vzdevek mami (Mutti).
"Za ljudi je nekakšna mati naroda, za roko jih vodi skozi krizo in doslej so imeli le dobre izkušnje," skrivnost t.i. fenomena Merkel pojasnjuje politolog Oskar Niedermayer s Freie Universität Berlin. "Nemcem so všeč ljudje, ki ne polarizirajo, ki pomirjajo, ki dajejo občutek, da bodo poskrbeli zanje," nadaljuje.
Je zelo pragmatična, racionalna, brez odstopanj in pretresov, obenem pa zelo spretna in organizirana. "Njena politika je neopazna, a enostavno funkcionira. Ni stvar v tem, da jo ljudje ljubijo, enostavno so z njo zadovoljni," dodaja Richard Hilmer z enega glavnih javnomnenjskih inštitutov v Nemčiji Infratest Dimap.
"Saj me poznate. Morda boste ugotovili, da potrebujem kar precej časa, da se za nekaj odločim, a dobro premislim, preden nekaj naredim, in to ima svoje prednosti," je leta 2005 o sebi povedala Merklova.
Hči protestantskega pastorja se je rodila leta 1954 v bližini Hamburga. Kmalu se je družina preselila v majhen kraj Templin v tedanji Vzhodni Nemčiji. Študirala je fiziko, nato pa pri 35 letih - v času, ko se je rušil Berlinski zid - kot članica krščansko-demokratske CDU zakorakala v aktivno politiko.
Čeprav je bila kot ženska, protestantka in Vzhodna Nemka v pretežno moški in konservativni stranki "outsider", jo je kmalu opazil kancler Kohl. Najprej je postala ministrica za ženske in mladino, nato za okolje, leta 2005 pa prva nemška kanclerka. Medtem je leta 2000 prav tako kot prva ženska stopila na čelo CDU in od takrat stranko počasi modernizira in pomika nekoliko bolj v levo.
O njenem zasebnem življenju je znanega le malo, kar ustreza tako njej kot nemški javnosti, ki tradicionalno visoko ceni zasebnost. Je žilava, v Bruslju se po 27 ur brez premora trdo pogaja o reševanju evra in v treh dneh prepotuje pol sveta. Joče zelo redko, nazadnje naj bi v službi jokala pred 20 leti, ko je bila še Kohlova ministrica.
Poleg "železne lady" zaradi primerjav z Margaret Thatcher so jo klicali tudi "teflon", saj se je ne prime prav nobena afera, čeprav so te v minulih letih odnesle že vrsto njenih tesnih sodelavcev. Revija Forbes jo je izbrala za najmočnejšo žensko na svetu, Nemci jo obožujejo, ponekod v tujini pa jo zaradi njene stroge politike reševanja evra sovražijo in ji rišejo Hitlerjeve brčice.
Pogosto nepredvidljivi Steinbrück z Merklovo nima veliko skupnega - razen morda tega, da sta bila oba rojena v Hamburgu in da je bil finančni minister v njeni prvi vladi med letoma 2005 in 2009. Takrat je v svetu izbruhnila finančna kriza, Steinbrück pa si je s svojim delom doma in v tujini prislužil odlične ocene.
"O vsakem odločilnem vprašanju sva vedno dosegla kompromisno rešitev," je o njunem tedanjem sodelovanju dejala Merklova. "Brez omahovanja lahko rečem, da je oseba, na katero se lahko zaneseš," ji je vrnil Steinbrück.
Rojen je bil leta 1947, član socialdemokratske SPD je od 22. leta. Doštudiral je ekonomijo, a večino svoje kariere preživel kot politik. Leta 2002 je postal ministrski predsednik zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija. Po koncu ministrovanja je bil za nekaj časa potisnjen v ozadje, nato pa se je po spletu okoliščin vrnil kot kanclerski kandidat.
"Je zelo neposreden, odličen javni govorec in drugim ljudem zna dobro pokazati, da je intelektualno superioren," je nekoč ocenil njegov biograf Daniel Goffart. V volilni kampanji je bil neutrudljiv, v televizijskih nastopih in pogovorih z volivci se je dobro obnesel, iz edinega televizijskega soočenja z Merklovo je po mnenju mnogih izšel kot zmagovalec.
Čeprav se večina Nemcev in celo mnogi strankarski kolegi s tem ne bi strinjali, 66-letnik poraznim anketam navkljub še vedno verjame, da je pravi človek za vodenje države.
Resda je imel smolo, saj je naletel na praktično nepremagljivo tekmico. Tudi evidentna neenotnost v vrhu SPD - še posebej Steinbrückovi spori z vodjo stranke Sigmarjem Gabrielom ter očitki, da precej levičarsko obarvani volilni program stranke ne gre skupaj s sredinskimi stališči njenega kanclerskega kandidata - kampanji ni koristila.
A vse preveč napak je delal tudi Steinbrück sam - velikokrat zato, ker za razliko od Merklove pogosto ne premisli, preden nekaj reče ali naredi.
Primer tega je njegova fotografija z iztegnjenim sredincem, objavljena teden dni pred volitvami na naslovnici Südeutsche Zeitung Magazina. Kljub pojasnjevanju, da je šlo za malce drugačen intervju, v katerem je moral z gesto pokazati, kaj si misli o neprijetnih vzdevkih, ki mu jih nadevajo, kot sta Problematični Peer in Peerlusconi, Nemci niso bili navdušeni.
Zapletlo se mu je sicer že na samem začetku, ko je moral ob vstopu v kanclersko tekmo razkriti, da je, medtem ko naj bi sedel v poslanskih klopeh, hodil okrog in mastno služil s predavanji. Potem ko je v nekem intervjuju potožil, da je položaj kanclerja vsekakor preslabo plačan, se je naučil, da so določene stvari, ki jih kanclerski kandidat pač ne pove na glas.