Jergović so knjige Petra Handkeja in prav tako nagrajene Olge Tokarzczku formirale. »Nekatere od knjig, ki so te oblikovale, te medtem zapustijo. Handkejeve knjige me niso zapustile.«
Najprej je Jergović spomnil na Handkejevo poreklo (je nezakonski sin Slovenke Marije Sivec, ki je noseča prišla vse do Berlina, kjer se je brez ljubezni poročila s človekom, ki mu je dal priimek in mu bil očim) iz samega družbenega dna, kar njegovo zgodnje otroštvo približa piscema istega podnebja, Thomasu Bernhardu in Lojzetu Kovačiču.
Medtem ko je bila pri Bernhardu in Kovačiču to vseživljenjska in v glavnem literarna tema, pa so iz Handkejevega travmatičnega porekla in otroštva v veliki meri izšla njegova življenjska in politična stališča, svetovni nazor, nacionalna in socialna identiteta ter karakter. Handkeja (potem ko se zadrži pri nekaterih hrvaških in srbskih prevodih in vplivu, ki ga je imel denimo na kultnega režiserja Wima Wendersa) ima za genialnega pisca, njegovo prozo za svetotvorno. »Vsak njegov v tekst je ves svet.«
V spopadih na ozemlju nekdanje Jugoslavije, nadaljuje Jergolić, so evropski umetniki, ko so nas gledali na CNN-u in SKY-u, izbirali med stranmi v skladu z lastnimi okusom, afinitetami, in le izjemno redko v skladu z lastno vestjo. Peter Handke je izbral v skladu s svojo biografijo, kar je obenem najbolj napačni izbor; kakšne zveze ima namreč beli svet, in na njem neki Balkan in neka Jugoslavija, s formativnimi travmami kogarkoli, se sprašuje Jergović.
Še v sedemdesetih se je Handke ponašal s slovenstvom kot eno od svojih dveh identitet, leta 1987 so ga Slovenci kot drugemu podelili srednjeevropsko nagrado za književnost Vilenica, še pred tem so ga Hrvati naredili za svojega gledališkega pisca, pesnika in romanopisca. Vse to mu je godilo, dokler je bila Jugoslavija kot njegova obljubljena dežela, v kateri kajpada ne bo nikdar živel. Njegova predstava o Jugoslaviji je podobna sanjam otrok in vnukov emigrantov in gasterbajtarjev, bila je idealna dežela, za katero je vredna, tako iz daljave, dati svojo življenje.
Nobelovo nagrado vidi Jergović kot konec svojevrstnega bojkota, s katerim je bil za ta politična stališča Handke leta in desetletja kaznovan.
Handke se ni mogel sprijazniti, da Jugoslavija, tako lepa iz prizora obmejne domišljije in iz perspektive strašnega avstrijsko-nemška življenja njegove matere, počasi ubija svoje otroke, ubija narode, ki so jo tvorili in se spreminj se v svinjo, ki žre svoje mladiče. Ni je tako videl, ker je take niti ni želel. Tisto kar pa je videl, in kar je v njem izzvalo zevsovski gnev, sta bili Nemčija in Avstrija, ko so vsi pisci in nacionalni velikani, v katerih je videl embleme lastnega ponižanja, podpirali Slovenijo in Hrvaško na poti osamosvojitve.
Handke je videl leto 1941, 1942, videl je Hitlerja, nacizem, dejstva lastnega rojstva, materino vseživljenjsko ponižanje, vse tisto, kar z nami, ki nam je nad glavami razpadala Jugoslavija, in ki so nam po glavah padale granate in mine njene vojske, ni imelo prav nobene zveze. Nemci in Avstrijci so bilo kot ves zahodni svet proti Srbom, kot je bil leta 1942 in naslednjih 15 let ves svet proti njegovi materi. Banalno, ob tem pripominja Jergović. Handkejev tekst »Pravica za Srbijo« je imel sicer stil velika pisca, vendar je bil nesprejemljiv folklorni kič, imitacija srbske patriotske proze, ki jo je, morda, pisal kak Mladićev narednik.
Nobelovo nagrado vidi Jergović kot konec svojevrstnega bojkota, s katerim je bil za ta politična stališča Handke leta in desetletja kaznovan. »A ne zaradi Handkeja, temveč zaradi same književnosti in enega od največjih in najpomembnejših piscev našega veka. Vse drugo ostaja isto, tudi bralčev odnos do tistega, kar ni književnost, pa ga še kako zadeva. Nenavadno je, ko te skuša ubiti najljubši pisec, ali kadar je ravnodušen do tvojega ubijanja. Ni za oprostiti. Toda ne gre ponavljati Handkejeve napake v mišljenju in lastnemu življenju.«