Sirc je bil slovenski junak svobodne družbe in borec za svobodo na številnih frontah. Kot mladenič je sodeloval v uporu proti nacističnemu in komunističnemu režimu, dvema totalitarnima silam, ki sta obvladovali Srednjo in Vzhodno Evropo. Do leta 1945 se je boril v jugoslovanski vojski, po komunističnem prevzemu oblasti pa je začel sodelovati z opozicijo. Posledično je pristal v zaporu in se znašel pred sodiščem, kjer ga je Titova diktatura obsodila na smrt. Kazen mu je bila znižana in nazadnje je sedem let prebil v zaporu. Po prihodu na prostost mu ni bilo dovoljeno zapustiti države. Vseeno se je, glede na številne ovire, s katerimi se je soočal, in navkljub pritiskom, da ga pridobijo za kolaboranta, odločil zbežati iz Jugoslavije. V zaporu je imel dostop do del Marxa in socialističnih mislecev, naložili pa so mu še prevajanje drugih akademskih del. Prav v ječi je pridobil znanja, s katerimi je kasneje postal prvi intelektualni podjetnik, ki je ustanovil think tank, namenjen razkrinkavanju idej in ekonomskih politik komunizma.
Med njegovimi številnimi deli moram omeniti: Economic Devolution in Eastern Europe (1969), Jugoslovansko gospodarstvo v samoupravljanju (1979), Med Hitlerjem in Titom (1989) in, istega leta, tudi krajše delo Kaj mora storiti Gorbačov?
Po pobegu preko Italije je prišel v Anglijo. Leta 1961 je bil še vedno brez službe, a je preko Liberalne internacionale, ki je imela tedaj med člani več zagovornikov prostega podjetništva, slišal za londonski Inštitut za ekonomske zadeve (IEA). Ralph Harris, generalni direktor inštituta, ga je najel kot začasnega raziskovalca. Harrisu in njegovemu vodji raziskav Arthurju Seldonu je pomagal napisati knjigo o oglaševanju v svobodni družbi; objavil je tudi prispevek v zborniku Communist Economy Under Change, enem prvih del, v katerem so bile opisane sile, ki so kasneje prispevale k padcu tega totalitarističnega sistema. Napadi na socializem v akademskih krogih nikoli niso bili posebej priljubljeni in čeprav je bila Sirčeva doktorska disertacija sprejeta z odliko, je težko našel založnika, ki bi jo objavil. Titov socializem je imel mnogo podpornikov.
Šele ko je Sirc spoznal profesorja Wilhelma Röpkeja (1899-1966), ki je tedaj delal na Visokem inštitutu mednarodnih študij v Ženevi, so se njegova obzorja odprla. Röpke je uspel vplivnega zaveznika prepričati v objavo Sirčevega dela. O Röpkeju je Sirc kasneje zapisal, da je bil »moj junak odkar sem prebral njegovo Die Lehre von der Wirtschaft (Poučevanje ekonomije).«
Če je socializem med akademiki še danes priljubljen, si lahko predstavljate, kako je bilo v tistih letih. Politična korektnost ni monopol tega stoletja. V svojem pisanju je Sirc uporabljal pojem »racionalne« ekonomije, da bi jo ločil od tistega, kar je veljalo za ekonomijo v socialističnem svetu. Ko je poskušal objavljati pri Sovjetskem inštitutu na Univerzi v Glasgowu, so ga uredniki grajali zaradi njegove izbire besed, ki so po njihovem mnenju razgaljale Sirčevo protikomunistično pristranskost. Med srečanjem Društva Mont Pelerin, ki ga je ustanovil F. A. Hayek, je Fritz Machlup, slavni ekonomist z univerze Princeton (in pionir študij o ekonomiji, temelječi na informacijah), opozoril Sirca: »Ne bodite preveč kritični do komunizma, težave boste imeli pri iskanju zaposlitve na univerzah.« Sirc Machlupovega nasveta ni poslušal.
Kot mnogi drugi akademiki, naklonjeni svobodni družbi, je Ljubo našel prijatelje in učitelje med drugimi člani Društva Mont Pelerin. Med zvezdniki, ki se jih je najraje spominjal, so bili F.A. Hayek, George Stigler, Milton Friedman, James Buchanan, Gottfried Haberler in William Hutt. Prvi štirje so kasneje dobili Nobelove nagrade za ekonomijo.
Celo v Mont Pelerinu je težko našel svojo nišo v diskusijah o Vzhodni Evropi. A bile so tudi izjeme, denimo profesor G. Warren Nutter (1923-1979), »ki je imel jasne ideje o komunističnem pristopu k ekonomiji, in dva Poljaka v društvu, Eugen Zaleski in Andrzej Brzeski,« ki sta se zavzemala za razprave o socializmu. Nutter, slavni profesor z Univerze Virginije , je bil strokovnjak za Sovjetsko zvezo in eden od redkih članov društva z izkušnjami s področja nacionalne varnosti.
Leta 1983, več kot 20 let po prvem srečanju z Ralphom Harrisom in Arthurjem Seldonom, je Sirc z njuno pomočjo ustanovil Center za preučevanje komunističnih gospodarstev (CRCE). F. A. Hayek je bil prav tako v veliko pomoč in postal je častni predsednik svetovalnega odbora centra. Namen inštituta je bil »narediti za komunistične države to, kar je Inštitut za ekonomske zadeve Ralpha Harrisa naredil za Veliko Britanijo – objavljati kritične akademske ocene komunistične ekonomske teorije in uspešnosti posamičnih komunističnih držav.« Think tank je ponudil priložnost objave najboljšim avtorjem, ki so delovali v komunističnih okoljih, kajti »obotavljiv pristop do komunistične 'ekonomije' je povzročal veliko škodo prebivalstvu komunističnih držav.«
Štiri leta kasneje je Mihail Gorbačov sprožil svoji politiki glasnosti in perestrojke (odprtosti in reform). Ostalo je zgodovina, a redkim je znan Sirčeva vloga. Sirc je imel diskusije z več ruskimi ekonomisti in še posebej pri srcu sta mu bila Jegor Gajdar in Anatolij Čubajs. Ralph Harris iz IEA je skupaj z njim obiskal Moskvo. Sirc je pisal, da »delo v Rusiji ni bila enako, bilo je bilo zahtevnejše, a marsikdo med nami se je spraševal, na kakšen način se bo komunizem končal in kako se bo lahko Rusija vrnila k normalnemu ekonomskemu in političnemu sistemu. Pobudo za eno takih razprav sta dala Warren Nutter in Richard Ware iz ameriške Fundacije Earhart. Sledila so letna srečanja v Italiji v organizaciji Centra za ekonomsko-družbene študije v Milanu (CESES).«
Nedolgo zatem se je večina komunističnih centralno-planskih ekonomij zrušila pod pritiskom Reaganovih politik in svojih internih slabosti. Sprememba je bila tako velika, da je moral think tank svoj prestižni zbornik preimenovati iz Communist Economies (1989-1990) v Communist Economies and Economic Transformation (1991-1998), nazadnje pa še v Post-Communist Economies (1999-danes). Lisl Biggs-Davison, ki je imela v zadnjih dveh desetletjih eno ključnih vlog v CRCE, je pomagala pri prenosu zbornika na Univerzo v Birminghamu, knjige in ostalo intelektualno lastnino pa bo prenesla na Katoliški inštitut pri Katoliški univerzi v Ljubljani.
Slovenec Lovro Šturm, ki vodi Inštitut Karantanija, se Sirca spominja kot »nadvse spoštljivega gospoda zlatega srca«. Bil je »neomajen nasprotnik komunizma«, a obenem je znal biti strateški in vplivati na nasprotno stran. Dober primer je izbira kraja za srečanje z ruskimi prijatelji v Sloveniji. Sirc se je odločil za Rusko kapelico pod Vršičem v Julijskih Alpah. Postavljena je bila v spomin na več sto ruskih vojnih ujetnikom, ki jih je med prvo svetovno vojni zasul plaz. H kapelici danes romajo ruski obiskovalci Slovenije. Na Pravni fakulteti ljubljanske univerze je Sirc študiral politično ekonomijo pod profesorjem Aleksandrom Bilimovičem in sociologijo pod profesorjem Evgenijem Spektorskim, dvema ruskima beguncema. Sirc je izpostavljal vpliv Bilimoviča, ki je bil blizu idejam Hayekove Avstrijske šole, s katerim si je tudi precej dopisoval.
Sircu v spomin Šturm piše: »Profesor Ljubo Sirc, pravnik in ekonomist, je svoje življenje posvetil spodbujanju vladavine prava in osveščanju o pomembnosti podjetništva in ekonomske svobode. Kot pravi libertarec je bil eden najvidnejših disidentov v nekdanji komunistični Sloveniji in Jugoslaviji. Njegova intelektualna dediščina je neprecenljiva. Kot avtor številnih knjig, raziskav, člankov, odprtih pisem, komentarjev in kot govorec na številnih konferencah si je nabral širok krog privržencev in odkrival talente v mladi generaciji ekonomistov v Sloveniji in širše.« Eden teh talentov je Sebastian Gorka, slavni strokovnjak za proti-terorizem in aktualni podpredsednik washingtonske šole Institute for World Politics. Gorka pravi: »Komunizem je bil najbolj nečloveško smrtonosna sila v zgodovini; malokdo je za boj proti njemu storil več kot dr. Sirc z graditvijo mrež zanesljivih raziskovalcev. Naj počiva v miru.«
NEKROLOG JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNI STRANI FORBES.COM
