rok snežič, miha kordiš Svet24.si

FOTO: Rok Snežič v parlamentu z neustrezno masko...

nadija-bičkova, Kai Widdrington Svet24.si

Bo to Nadijo Bičkovo in njenega novega izbranca ...

Brad Pitt Svet24.si

To je nova izbranka Brada Pitta

janez jansa ek Reporter.si

Janševemu človeku je spodletelo in Janša ni ...

20210527-01061753 Necenzurirano

Operacija Sava: dokument, ki Počivalška & Co. ...

Emma Bunton Odkrito.si

Praznuje že 46. rojstni dan

porzingis Ekipa24.si

Brez USMILJENJA: Dončićev soigralec prejel kazen...

Svet

Lekcije z Gregorčičeve

Deli na:

Pahorjevo vlado si bomo seveda zapomnili po množici političinih razprtij v koaliciji, neskončni vrsti afer, ki so jih v političnih akcijah večinoma ustvarile kar koalicijske stranke same, Desusovi bizarni predvolilni kampaniji v času njihovega sedenja v vladi in po enormni količini polnormalnih izjav predesednika vlade. Vendar to ni ključno, saj nestabilnost levega političnega pola niti ne more biti strukturno tako pomembna, kot so dejanja, ki jih je ta vlada naredila na ekonomskem področju in bodo imela posledice še naslednje desetletje.

Pahorjevo vlado si bomo seveda zapomnili po množici političinih razprtij v koaliciji, neskončni vrsti afer, ki so jih v političnih akcijah večinoma ustvarile kar koalicijske stranke same, Desusovi bizarni predvolilni kampaniji v času njihovega sedenja v vladi in po enormni količini polnormalnih izjav predesednika vlade. Vendar to ni ključno, saj nestabilnost levega političnega pola niti ne more biti strukturno tako pomembna, kot so dejanja, ki jih je ta vlada naredila na ekonomskem področju in bodo imela posledice še naslednje desetletje.

Najprej, v času te vlade nas je doletela prva gospodarska kriza po osamosvojitvi. To seveda ne more biti zasluga te vlade, je pa njena zasluga to, da je zaradi njenega nerazumevanja ekonomske politike bila najprej kriza izjemno velika in potem, da njene posledice še kar trajajo. Kako apokaliptične razmere je ta kriza imela, najlepše pove dejstvo, da je bilo krčenje BDP skorajda tako veliko kot v letu 1991, ko sta Slovenijo doleteli tako razpad socialističnega sistema kot vojna. Slednje da vedeti, da je v Sloveniji nekaj zelo narobe in da strukturnih težav slovenskega gospodarstva ni bila sposobna odpraviti nobena vlada (kvečjemu so jih še napihovali), sedanja vlada pa je bila zgodovinska v tem, da ni hotela ali želela videti njenih ključnih dejavnikov in jih odpraviti. Odzivi na krizo so bili nikakršni in usmerjeni ali v ideje o državnih investcijah ali v povečanje socialnih transferjev. Danes, ko smo preživeli enormne redukcije zasebnega investiranja in število brezposelnih vztraja na izjemno visoki ravni, je jasno, da je bila ta vlada v celoti neučinkovita in da je posledica njenega napačnega pristopa zgolj naraščanje dolga države.
Drugič, verjetno je to zadnja vlada, ki še lahko vztrajno zanika pomen davčne politike za gospodarski razvoj. Njena fiksacija, da so davki zgolj in samo sredstvo prerazdeljevanja in kupovanja glasov, se je pokazala v dušitvi gospodarstva. Mešanica krčenja investicij in ohranjanje davčnih obremenitev je glavni dejavnik postopnega zaostajanja slovenskega gospodarstva pri prestrukturiranju (prehodu z nizke na višjo dodano vrednost) in približevanju k višje razvitim državam EU. In to ne glede na dejstvo, da nam je v dvajsetih letih tranzicije uspelo prehiteti zgolj Portugalsko. Ta rezultat je katastrofičen, če samo pomislimo, da je povojna Nemčija samo v desetih letih postala najbolj propulzivno gospodarstvo EU in takšno tudi ostalo. Da sploh ne omenjamo dejstva, da visoke davčne obremenitve (skupaj z administrativnimi ovirami) pomenijo vztrajanje sive ekonomije na visoki ravni.
Tretjič, to je verjetno zadnja vlada, ki se je izogibala besedi privatizacija in je poskušala ohraniti politični vpliv v slovenskih podjetjih. Daleč stran od pravljice o skrbi za skupno dobro, ki ga nadzirajo in ralizirajo slovenske vlade, je realnost, ki pravi, da so državna podjetja glavni instrument za pridobivanje rent interesnim skupinam, po domače omrežjem. Glede na to, da so omrežja največja cokla razvoja, je jasno, da bo naslednja vlada morala privatizirati oziroma finančni sektor, pri katerem se napajajo državna, paradržavna in državi prijazna podjetja, prisiliti, da postane cilj njihegovega delovanja normalna investicijska aktivnost in ne paradržavni proračun z nepovratnimi subvencijami.
Četrtič, doslej je že vsem jasno, da je Slovenija v najboljšem primeru država mrtvih regulatorjev, v najslabšem primeru pa država politično asimetričnih regulatorjev. To pomeni, da tudi če neka politična stranka ni več v vladi, po regulatorjih še vedno lahko nadzoruje poteze v gospodarstvu; tudi če se vlada zamenja, ključni igralci ne bodo avtonomni regulatorji, ampak tisti, ki so v domeni politično-gospodarske mreže. Izkoriščanje tržne moči in kartelni dogovori so dokaz za to. Poleg tega bodo v prihodnosti vsaj tri velike prvatizacije (če ne štejemo finančnega trga), in sicer igralništva, energetike in telekomunikacij. Če regulatorji ne bodo delovali, bo ta privatizacija nova prihvatizacija, in to bo začetek novega finančnega kroga med politiko in omrežjem.

Petič, sistem velikanskega števila ministrstev in sekretariatov, ki je tak samo zato, da vsi zmagovalci volitev dobijo svoj delež, se je izkazal za popolnoma neoperativnega. Konkretno, tako kot v tej vladi ne bo šlo več. Najprej stalni (tudi medijski) spopadi med ministrstvi za finance, gospodarstvom in za razvoj so več kot neproduktivni, paralelne strategije in programi ter nasprotujoči si ukrepi pa so najmanj nesmiselni, v realnosti pa uničjoči. Da niti ne govorimo o morju nekih institucij in agencij, ki hkrati tako razdrobijo in prekrižajo področje delovanja, da ne zahtevajo samo strokovnega sodelovanja, ampak politično kolizijo, ki  nazadnje pripelje do tega, da je vsaka še tako tehnična odločitev lahko samo posledica političnega kompromisa.
In šestič, zdaj je še najbolj zagretim levičarjem postalo jasno, da socialni dialog ni dogovor med interesnimi skupinami, ki jih sestavljajo kaki sindikalni jurišniki iz Semoličeve klike, študentski privatizatorji, obvezne zbornice in druge interesne skupine, ampak da je tako dogovarjanje zgolj in samo deljenje rent različnim interesnim skupinam. Oziroma da vabiti k odločanju skupine, ki niso podrejene demokratičnim procesom na političnem trgu, pomeni korekcijo izvršne oblasti, ki na koncu pripelje do blokade vsake reforme, ki bi tem interesnim skupinam zmanjšala rente.
V ekonomskem in pragmatičnem oziru so to glavna sporočila, ki pa so ključna za premislek o tem, kam Slovenija gre in kaj hočemo s to državo narediti. Če je bila ta vlada za kaj dobra, je bila za to, da je tudi najbolj zakrknjenim etatističnim blaznežem jasno razkrila, kakšen je v resnici njihov model sveta in da ne deluje. Naj bo to po dvajsetih letih zadnja lekcija, ker so državljani že na robu obupa in še ene take ponovitve ne bi prenesli.