Janša se je nedavno udeležil mednarodne konference o prihodnosti Irana v Parizu, na kateri se je zavzel za uresničitev načrta za prihodnost Irana, ki ga že leta zagovarja Marjam Radžavi, nasprotnica islamističnega iranskega režima in vodja kontroverzne organizacije Mudžahidi iranskega ljudstva.
Na papirju načrt Radžavijeve ni sporen, saj med drugim poziva k rušenju teokratskega režima, svobodi govora, tiska, združevanja in političnih strank, spoštovanju človekovih pravic, enakopravnosti spolov in se nasploh bere tako, da v zahodnih demokracijah ob njem samo odobravajoče kimajo.
Je pa zato tembolj sporna Marjam Radžavi. V 70. letih prejšnjega stoletja je bila nasprotnica iranskega šaha Reze Pahlavija in pridružila se je Mudžahidom, ki so v tistih časih napadali tako šahove domače podpornike kot tujce, najraje Američane. Med iransko revolucijo so se Mudžahidi povezali z ajatolo Homeinijem, ki pa je po prevzemu oblasti brezobzirno obračunal s skupino – poleg tega, da ni trpel rivalov, mu ni dišal zanj ponesrečen spoj islama in marksizma, ki sta napajala ideologijo te organizacije.
Preživeli so pobegnili v Irak in se svojim rojakom zlagoma priskutili s serijo terorističnih napadov, v katerih so bili žrtve pogosto navadni Iranci, še bolj pa, ker so se Mudžahidi, tedaj pod vodstvom Masuda Radžavija (soproga Marjam Radžavi), v iraško-iranski vojni postavili na stran iraškega diktatorja Sadama Huseina.
Teroristične aktivnosti v Iranu in drugje v svetu so privedle do uvrstitve skupina na sezname terorističnih organizacij, tudi s strani Združenih držav Amerike. Za nameček so bili Mudžahidi vse bolj podobni kultu s karizmatičnim voditeljskim parom, ki je ukazoval, s kom se morajo člani organizacije poročati, ki je članom pral možgane in ki je uril otroške vojake.
Še preden so leta 2003 Američani napadli Irak, je Masud Radžavi izginil – po nekaterih poročilih se skriva pred teheranskim režimom, a še verjetneje je mrtev. Od takrat Mudžahide vodi Radžavijeva, ki je v naslednjem desetletju s spretnim lobiranjem in odložitvijo orožja dosegla, da so njeno organizacijo umaknili s seznama terorističnih skupin. Za povrh je Izraelu in ZDA, še posebej v prvem Trumpovem mandatu, pomagala pri majanju režima mul v Iranu.
Na svojo stran je dobila številne vplivne ameriške politike, denimo bivšega ameriškega podpredsednika Mika Pencea, bivšega državnega sekretarja ZDA Mika Pompea in Johna Boltona, bivšega Trumpovega veleposlanika v Združenih narodih, ki je redno nastopal na dogodkih, ki jih je priredila Radžavijeva. Ta se želi z lobiranjem na Zahodu uveljaviti kot obraz iranske opozicije, pa čeprav v domovini ni bila že desetletja, čeprav je vpliv Mudžahidov v Iranu zanemarljiv, njihov ugled med navadni Iranci pa je, zlasti zaradi terorizma, slab.
Ugled ni prav dober niti drugje. Domača baza skupine je danes v Albaniji, kamor se je s pomočjo Američanov preselila po odhodu ZDA in zaveznikov iz Iraka leta 2014. Taborišče Ashraf-3 pri Draču je dom več tisoč Mudžahidom in njihovim družinskim članom, Albaniji pa je vse bolj trn v peti.
Zaradi Mudžahidov je bila balkanska država že tarča kibernetskih napadov iz Irana, leta 2023 pa je albanska policija vdrla v taborišče v odmevni akciji, s katero je menda želela preprečiti aktivnosti, ki jih dogovor o nudenju zavetja med albansko vlado in skupino ne dovoljuje. Od Mudžahidov se je tedaj oddaljila tudi administracija bivšega predsednika Bidna, ki je javno razglasila, da jih ne šteje za pravo opozicijo iranskemu režimu, ter izpostavila, da ima številne skrbi glede delovanja skupine, tudi zaradi očitkov o zlorabah, ki naj bi jim bili podvrženi člani skupine.
Radžavijeva je v svoje omrežje že pred časom ujela Janšo. Leta 2021 je nastopil na dogodku Svobodni Iran v organizaciji Mudžahidov, njegova soproga Urška Bačovnik Janša pa je marca 2022 z nagovorom sodelovala na konferenci z naslovom Iranke na pohodu do enakosti in svobode – boj in napredek Irank, ki jo je organiziral ženski odbor Nacionalnega sveta za odpor v Iranu (National Council of Resistance of Iran – NCRI). NCRI je organizacija, ki sta jo ustanovila prav zakonca Radžavi in velja za politično-diplomatsko krilo Mudžahidov.
NCRI je tudi organizacija, ki je organizirala omenjeno mednarodno konferenco v Parizu. Kot srečanje »vidnih globalnih voditeljev« so organizatorji predstavili dogodek, na katerem pa ni bilo nobenega dejanskega voditelja – kvečjemu nekdanji. Ob Janši denimo še nekdanja britanska premierka Liz Truss, ki se je izkazala z rekordno kratkim, mesec in pol dolgim mandatom, ter bivša ukrajinska premierka Julija Timošenko.
Pa razni nekdanji generali, svetovalci in upokojeni politiki – praktično vsem udeležencem je skupno, da so bivši v nečem in danes brez prave moči. So pa še vedno pripravljeni, za honorar in plačane potne stroške seveda, nastopiti na tej ali oni konferenci in brez obotavljanja podpreti organizatorja ali sklepe konference.
