Po dobrih 13 mesecih vodenja italijanske tehnične vlade 69-letni Mario Monti še pred iztekom mandata odstopa s položaja. K temu ga je primorala desno usmerjena stranka bivšega premiera Silvia Berlusconija, ki je njegovi vladi odtegnila podporo. Predčasne volitve bodo konec februarja.
Monti je vodenje tehnične vlade prevzel novembra lani, ko je že vse kazalo, da bo Italija doživela javnofinančni zlom. Kupci njenega dolga so namreč vse manj verjeli, da je Italija pod vodstvom Berlusconija sposobna stabilizirati javne finance.
Berlusconi se je tako moral umakniti pod pritiski mednarodnih finančnih trgov, italijanska politika pa je dosegla dogovor, da bo za stabilizacijo javnih financ podprla tehnično vlado pod vodstvom Montija, sicer izkušenega evrokrata.
Montija je ob imenovanju vlade podprla velika večina parlamentarnih strank, ob nastopu mandata in precejšen del mandata na čelu vlade pa je užival tudi široko podporo javnosti, tudi prek 60-odstotno. Velik del italijanske družbe je bil namreč naveličan zabavljaškega Berlusconija.
Monti značajsko ne bi mogel biti večje nasprotje Berlusconija. Velja za umirjenega, premišljenega, a nikakor ne dolgočasnega. Svoje govore je kot premier vedno začinil s humorističnimi vložki, s čimer je pogosto omilil "kri in solze", ki jih je obljubil Italijanom.
Na evropskem političnem parketu in tudi širše si je sloves odločnega strokovnjaka pridobil kot komisar za konkurenčnost, ko si je upal obračunati z velikanom, kot je Microsoft. Podobno odločno je prevzel vodenje tehnične vlade ter Italijo znova vrnil med glavne odločevalce v evropski politiki.
Že v prvih nekaj tednih delovanja je njegova vlada sprejela eno najbolj radikalnih pokojninskih reform v Evropi in zajeten varčevalni paket, ki je Italijanom prinesel precejšnje zvišanje davkov in zmanjšal razpoložljive dohodke.
Temu je sledila "vojna napoved" utajevalcem davkov, ki se jih je lotil s pomočjo spektakularnih akcij finančne policije in davkarjev.
Najbolj je odmevala akcija v mondeni Cortini, kjer so ujeli številne "revne" bogataše. Takšen radikalen pristop je nazadnje obrodil sadove - proračunski davčni prilivi so se kljub krizi povečali, Italijani pa so začeli podjetnike, ki ne izdajajo računov, množično prijavljati davčni upravi.
A začetniški zagon je kmalu presahnil. Ko je bilo najhujše mimo, ko je tehnična vlada državo rešila pred skorajšnjim bankrotom in so finančni trgi začeli kazati večje zaupanje v dolgoročno stabilnost javnih financ, so interesi posameznih političnih strank Montija prisilili v sklepanje pogosto gnilih kompromisov.
Montiju je skozi parlamentarno proceduro uspelo le deloma spraviti reformo trga dela, za katero so delodajalci ocenili, da bi bilo bolje, če je sploh ne bi bilo, sindikati pa, da glavnih težav ni rešila.
Podobno se je pripetilo napovedani liberalizaciji nekaterih zakonsko močno zaščitenih poklicev in dejavnosti, na primer taksi službe, odvetnikov, notarjev, lekarnarjev, energetskih družb itd. Prav tako mu ni uspelo racionalizirati političnega sistema.
Monti, ki bo marca prihodnje leto dopolnil 70 let, pa se, kot vse kaže, z odstopom s funkcije tehničnega premiera ne poslavlja iz politike. V nedeljo bo po pričakovanjih poznavalcev obelodanil svoj politični program za nastop na parlamentarnih volitvah, na katerih naj bi vodil sredinske stranke. In tako pravzaprav z obema nogama šele zakorakal v politiko.