Slovenci smo očitno narod z napako: že več kot dve leti se aktualna oblastna koalicija trudi, da bi nam sedanjost in prihodnost naredila lepšo, bolj varno, bolj prijazno, bolj evropsko, mi pa to njeno dobronamernost vsak dan manj cenimo. Podobni smo neukemu pacientu, ki ne razume, zakaj mu pulijo zdrave zobe, čeprav ga dentist Borut Pahor vneto prepričuje, da gre za nujen preventivni ukrep, saj bi karies v bližnji prihodnosti povzročil veliko več dosti hujših težav, kot je naša trenutno okrnjena sposobnost žvečenja.
Skratka, v kriznih razmerah, v kakršnih smo se znašli, naj ljudstvo ne bi vedelo več, kaj je zanj dobro, zato morajo vladajoče glave ukrepati po lastni presoji. Gledano skozi očala zgodovine ni njihovo početje seveda nič novega, saj so v imenu krepitve države in nujne zaščite nacionalnih interesov sprejemali usodne odločitve že rimski cesarji, Napoleon, Stalin, Mussolini, Hitler, Ceausescu, Tito in še mnogi drugi odkriti ali zamaskirani hegemoni in totalitaristi. Vendar se, denimo, Stalinu ni bilo treba bati referenduma o kolektivizaciji ukrajinskega kmetijstva, zaradi katere je menda od lakote umrlo 15 milijonov ljudi, Hitlerju pa ne izrekanja o rasnih zakonih, za katere bi po zaslugi vrhunskega piarovca Goebbelsa tako ali tako glasovala večina Nemcev. Mi imamo bojda pravno državo in demokracijo, ki zahtevata mnogo večjo mero političnega sprenevedanja, če naj bi čedalje manj priljubljeni »leadership« od varuhov ustave izposloval potrditev teze, da ljudstvo ne more arbitražno presojati o določenih odločitvah, ker je premalo poučeno, premalo usposobljeno, preneumno.
Žal se dvomljive odločitve državnih krmarjev, ki jim zlohotna in od netolerantnih hujskačev (baje) zavedena raja ne verjame več, zadnje mesece množijo kot gobe po dežju. Plazu napovedanih referendumov namreč ni mogoče razumeti drugače kot poglabljanje prepada med ljudmi in vase zaverovano, za kritične pripombe gluho politično vrhuško. Nezadovoljni so sindikati, nezadovoljni so upokojenci, študenti, obrtniki, medicinske sestre, prevozniki, kmetje – da o 115 tisoč brezposelnih in o diviziji brezpravnih, izigranih, ponižanih delavcev iz južnih krajev naše nekdanje skupne države niti ne govorimo.
Pred tedni sem se v savni zapletel v debato o zanimivi podrobnosti iz drugega od treh legendarnih filmov Boter, ki so jih januarja – hvala uredništvu! – ponovno zavrteli na Kanalu A. Gre za prizor, v katerem Robert De Niro oziroma še mladi Vito Corleone v svoji pisarni sprejme »tipa, ki po oderuških cenah oddaja stanovalcem podganje luknje«. Možakar je iz razpadajoče stanovanjske zgradbe nedavno vrgel na cesto revno priseljeniško vdovo, zdaj pa mlademu donu ves prestrašen obljublja, da jo bo za polovično najemnino vzel nazaj. Zelo sem se strinjal s prepotenim sobesednikom, mlajšim človekom, ki je filmsko sekvenco postavil ob bok televizijskemu prispevku o obupanih Vegradovih »bosancih«, predvajanem nekaj dni prej v večernih poročilih TVS 1. Tudi oni stanujejo v podganjih luknjah, od tri do pet skupaj, v zanemarjeni podrtiji, katere lastnik jim grozi, da jo bodo morali zapustiti, če ne bodo sposobni plačevati od 100 do 120 evrov mesečne najemnine. In kdo je lastnik? Pomemben član upravne ekipe Hilde Tovšak, ki delavcem dolguje večmesečni zaslužek, da o zdravstvenih in pokojninskih prispevkih niti ne izgubljamo besed.
Leta 2011 smo v Sloveniji torej priče reprizi žalostnih dogajanj iz italijanskih in irskih četrti Chicaga v težavnem letu 1930, žal pa (še) ni na vidiku nikakršne sodobne slovenske različice pravičniškega Corleoneja. Vseh šest nagcev v savni je namreč kljub 95 stopinjam vročine soglasno ugotovilo, da naša država pod sedanjimi krmarji noče ali ne zna drastično ukrepati, čeprav ima na voljo dovolj zakonskih podlag in množico instrumentov, kakršni so gradbeni, delovni, sanitarni, požarni, finančni in davčni inšpektorji ter komisarji, kriminalisti in razni anemični varuhi tega ali onega. Raje se trudi po nujnem postopku onemogočiti dostop do ostanka udbovskih arhivov, ki jih Ertlovim čistilnim ekipam pred dvema desetletjema ni uspelo poslati v predelavo izbrani papirnici. To in ne beda, v kateri so se znašli stotisoči, je prednostna naloga za ministre in visoke uradnike Šircinega, Zalarjevega, Selanovega in Matićevega kova ali za poslance tipa Juri, Bevk in Potrata. Prepričani so, da referenduma spet ne bi smelo biti, kajti tudi nezadovoljna večina intelektualcev, zgodovinarjev in raziskovalcev ne dojema domnevno nepopravljive škode, ki naj bi nastala, če bi se razkrilo, kaj in s čigavim blagoslovom je nekdo počel, ko je strogo konspirativno branil socializem in dosežke komunistične revolucije.
Sem se pa v minulih dneh, odkar je v obtoku novica, da bo Ivan Svetlik napravil konec sosedski, prijateljski in sorodniški pomoči pri različnih delih, od gradnje hiš in zastonjkarskega obiranja sadja do zahrbtnega, finančne temelje države razjedajočega popoldanskega friziranja na domu, tudi jaz nostalgično spomnil časov, ko sta nam siva ekonomija in »šverc-komerc« pomagala premostiti kolateralne učinke samoupravno-dogovorne ekonomije. Zaradi nje smo vsi imeli vse celo v obdobjih, ko se skoraj ničesar ni dobilo. Meso sem nabavljal pri sosedih, kjer so v lastni režiji klali doma spitane teličke in pujse, devize od šiptarjev v točno določenih ljubljanskih vežah, prvovrstno domače žganje pri kmetu čez Soro, deficitarni gradbeni material po sošolcu iz osemletke v Grameksovem skladišču s »škart-robo« … Po prvi bratov avto smo se peljali v Novo mesto, ker je moj oče poklical malega bratranca Levičnika, in je prekrasna rdeča katrca, ko smo prispeli, že čakala na tovarniškem dvorišču.
Ja, bilo je preveč lepo, da bi trajalo. Še lepše pa bi bilo, če bi današnji slovenski varuhi zakonitosti po vzoru lastnikov Hypo banke raziskali bančno-podjetniške povezave in kanale, po katerih nenadzorovano odtekajo v finančne oaze in na skrite račune v tujini reke denarja. »Višje ko prilezem, bolj je vse pokvarjeno,« pravi Al Pacino v Botru 3, ki je v deželi na sončni strani Alp aktualen kot še nikoli. In se loti sanacije razmer na način, ki ga sicer ne priporočam, bi pa pomenil grozljivo učinkovito bližnjico k odpravi brezobzirnega pohlepa, k spoštovanju zakonitosti in k vstajenju pokopane poslovne morale. Ali kot rad reče moj stari srbski znanec: šus v glavo ni rešitev, je pa odstranitev problema.
