Amerika bo ta teden volila predsednika in izbrala pot, po kateri želi iti naslednja štiri leta. Bo izbrala spremembe, ki jih obljublja demokrat Barack Obama, ali bo verjela Johnu McCainu, ki obljublja prevetritev washingtonske politike. O največjem političnem spektaklu na svetu smo se pogovarjali z dr. Bogomilom Ferfilo, predavateljem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
Precejšnje število demokratskih volivcev ne bo volilo Obame. Je to značilnost vsakih volitev, kadar kandidat neke stranke za njene tradicionalne volivce ni privlačen, ali gre tokrat za Obamovo raso?Ta hipoteza je bila zelo aktualna na koncu demokratske primarne volilne tekme, ko je Hillary izgubila. Glede na precej negativno kampanjo, ki jo je vodila in zaradi zaostrenosti v obeh taborih demokratskih volivcev je bilo rečeno, da precejšen del podpornikov Clintonove ne bo glasoval za Obamo. A danes je videti, da je to že stvar preteklosti, morda nekaj odstotkov volivcev Hillary ne bo volilo Obame. Resnejši je rasni faktor. Večji del demokratov, ki ne bo volil kandidata svoje stranke, bo to storil prav zato, ker je temne polti. A strankarska disciplina v ZDA je zelo šibka, ne le pri volivcih, značilna je tudi za kongres. Čeprav je vodja stranke v kongresu, poslanci v predstavniškem domu, pa tudi v senatu, ne glasujejo tako, kot od njih zahtevajo strankarski šefi. Nazadnje je bil tak primer glasovanje o paketu za finančno krizo. To je posebnost ameriške politike in kongresa. Ravno zaradi tega je kongres močna institucija, ker v njem soočajo mnenja in ne glasujejo po diktatu strankarskih šefov.
Številni volivci se ne obotavljajo javno, pred kamerami reči, da za črnca ne bodo volili. Rasizem je v ZDA očitno še vedno sprejemljiv, ali to velja le za nekatere dele države in ameriške družbe?
Tudi če Obama izgubi – vse sicer kaže na njegovo zmago – je realna možnost, da postane predsednik ZDA. Za 95 odstotkov držav sveta je izjemna stvar, da so volivci pripravljeni glasovati za kandidata druge rase. Verjetno bi lahko na prste prešteli države, kjer bi se to lahko zgodilo. V Sloveniji vsekakor ne, prav tako ne v Evropi. Treba pa je povedati, da bodo po letu 2050 belci v ZDA manjšina in potem lahko pričakujemo večino »barvastih« predsednikov.
Veliko se govori o pristranskosti ameriških medijev, ki naj bi bili precej bolj naklonjeni Obami.
Zagotovo je politična pristranskost ali nepristranskost novinarjev redna tema ne samo v ZDA. Moje mnenje je, da glede na plače novinarji nikakor ne morejo biti privrženci elitističnih idej, zato podporajo liberalnejše demokrate. Po drugi strani je res, da je McCain najel precej članov volilnega štaba Georgea W. Busha, kakor je tudi Obama najel Clintonove ljudi, a republikanska volilna kampanja je bila slaba, brezbarvna, ves čas so neuspešno iskali udarne teme. Tudi izbira podpredsednice ni bila prav posrečena. Veliko bolje bi bilo, če bi bil njegov partner nekdanji demokrat Joe Lieberman. Ta podobno kot McCain velja za odpadnika, ki ne sledi strankarski liniji. Republikanci sami so dali veliko goriva kritikam, verjetno več kot demokrati.
Jo je McCain izbral, ker je hotel, če tako rečemo, bolj seksi kampanjo?
Ne. Dejstvo je, da so tradicionalno volilno telo bele ženske in mladi, republikansko pa beli moški. In narobe. Mislim, da se, izjema je Clinton, še ni zgodilo, da bi demokrat dobil večino belih moških glasov, kakor tudi ne republikanec glasov belih žensk. Palinova naj bi privabila glasove slednjih, a se je ujela v razne zanke, nazadnje s pretiranim zapravljanjem. Ni mogla ustvariti lika povprečne ženske s petimi otroki. Resda je imela uspešno guvernersko kariero na Aljaski, a ta je poseben primer, primerljiv z državami, bogatimi z nafto, kjer državljanom ni treba plačevati davkov. Nekaj takega je storila Palinova, ko je krepko obdavčila naftna podjetja in olajšala davčno breme svojim volivcem. Za nameček dobijo prebivalci Aljaske vsako let ček za nekaj tisoč dolarjev naftnega denarja. Lahko je vladati taki zvezni državi.
So ameriški mediji Palinovo krivično prikazali? Je res tako neizkušena in nerazgledana?
Zagotovo je glede na leta neizkušena, gre pa tudi za pametno žensko, kar je pokazala v debati z demokratskim podpredsedniškim kandidatom Joejem Bidnom. Prej je v soočenjih premagala veliko bolj izkušene politike, in ko so ji vsi napovedovali polom v debati, se je nazadnje izkazala za enakovredno. V ameriški politiki se je težko prebiti. Gre za nadarjeno političarko, ki se tudi hitro uči.
VEČ V TISKANI IZDAJI