Ja, Hillary, zgodovina se ponavlja. Tokrat je zanjo vse skupaj še precej bolj nerodno kot leta 2008, ko je z njo pometel val entuziazma nad novim, drugačnim kandidatom. 74-letni socialist Bernie Sanders je vse prej kot nov, še manj so nove njegove ideje ali njegova socialistična demagogija. Lansko pomlad, ko se je začel njegov vzpon v anketah, je bil zato označen za neizvoljivega. A enako so govorili za Donalda Trumpa, ko je napovedal kandidaturo. Sanders in Trump sta zdaj v dobrem položaju, da osvojita nominacijo svoje stranke. Prejšnji teden je na demokratskih volitvah v zvezni državi New Hampshire Sanders prav povozil Clintonovo in zbral več kot 60 odstotkov glasov vseh demokratskih volivcev.
Sanders ni samo trdoživ, njegova priljubljenost med demokratskimi volivci narašča. Po prepričljivi zmagi v New Hampshiru so mu zmago prisodili še gledalci demokratske debate. V televizijskem soočenju je Clintonovi zabrusil: »Nisi še v Beli hiši!«, ko je nekdanja prva dama začela govoriti, kaj bo naredila, ko bo prišla v Belo hišo. Samo kot gostja predsednika Sandersa, so mu pritrdili podporniki, ki so spletne ankete po debati zasuli z glasovi za Bernieja. Nič zato, če je bila Clintonova po oceni analitikov prepričljivo boljša na nekaj področjih, zlasti v »njeni« zunanji politiki, pri volivcih vsaj v tem trenutku in na svojo veliko žalost ne zbuja iste strasti kot Sanders. Malce šokantno se zdi, da ima belolasi, na videz vselej čemerni senator iz Vermonta tako visoko podporo zlasti med mladimi in da uspešno piha na dušo tudi ženskam, ki naj bi iz sestrske solidarnosti podpirale Hillary.
Sanders je našel pristop, ki vžge pri angažiranih demokratskih volivcih v tej zgodnejši fazi predsedniške kampanje. Demokratom ugaja njegova obljuba boja z ekonomsko neenakostjo, ki jo najbolj občutijo prav mlade generacije. Sandersovo sporočilo pravzaprav kar vso kampanjo je enostavno povzeti: Wall Street je slab, bogati donatorji uničujejo ameriško politiko, en odstotek najbogatejših molze Američane in svet. Drugih vprašanj na svojih javnih nastopih skoraj ne načenja in upravičeno si je pridobil sloves kandidata z eno temo. A ta tema več kot očitno vžge in za povrh Sanders pri volivcih velja za kandidata, ki v to, kar govori, zares verjame – v nasprotju z oportunistko Clintonovo, ki svoja stališča spreminja po potrebi.
Kljub trenutno visoki podpori in priljubljenosti med demokratskimi volivci je Sandersov končni uspeh vse prej kot gotov. Za zdaj se je dobro odrezal v državah z večinskim belim prebivalstvom – New Hampshire je skoraj snežno bel, črnske populacije je za pičel odstotek. Sledijo preizkušnje v demografsko bolj pestrih Nevadi in Južni Karolini: v prvi je skoraj 28 odstotkov volivcev Latinoameričanov, v drugi jih je 28 odstotkov temnopoltih. Oboje Clintonova nagovarja precej bolje kot Sanders, čigar podporniki so v ogromni večini belci, ki jih je premamilo njegovo zelo ozko sporočilo.
Za povrh je to sporočilo predvsem kritika obstoječega sistema, ne ponuja pa konkretnih, realističnih rešitev. Všečna, poenostavljena demagogija, ki prinaša podporo prepričanih, je dvomljiva strategija za nagovarjanje neopredeljenih sredinskih volivcev, ki bodo želeli od kandidata slišati še kaj drugega kot udrihanje čez velike banke in korporacije.