Ko so uradne statistike pokazale znatno povečanje (6,7 odstotka v primerjavi z letom 2015) števila nasilnih kriminalnih dejanj lani v Nemčiji (za 6,7 odstotka v primerjavi z letom 2015), so se oblasti zelo trudile, da tega ne bi povezale z velikim prilivom migrantov. Število prijavljenih napadov, umorov, ubojev in posilstev se je povečalo, notranji minister Thomas de Maizière je lahko to komentiral le kot »skrb zbujajoče«.
Nemške institucije so se v minulih dveh letih že večkrat blamirale, ko je šlo za terorizem ali kriminal migrantov. Palestinca, ki je julija v Hamburgu zabodel moškega, več ljudi pa je ranil, bi morali deportirati že leta 2015, ko mu je bila prošnja za azil zavrnjena. Najbolj je odmeval teroristični napad s tovornjakom v Berlinu, ki je zahteval 12 življenj, storilec Anis Amri pa je imel kriminalno kartoteko že iz rodne Tunizije, s kriminalom se je ukvarjal v Italiji, v Nemčiji pa je zamenjal 14 identitet, skušal rekrutirati džihadiste med drugimi migranti, obveščevalec pa ga je celo slišal, ko se je ponujal, da bo izvedel samomorilski napad.
Da ni resen, so ugotovile varnostne službe, so ga hotele izgnati, vendar se je zaradi birokratskih zapletov in tunizijske nekooperativnosti izgon zavlekel. Nemčija je sploh postala zelo priljubljena tarča teroristov, pri več kot polovici terorističnih zarot v tej državi po letu 2014 so sodelovali prosilci za azil in begunci, je ugotovila analiza Heritage Foundation.
Posilil invalida in ubil 87-letno starko
Še več je kriminala migrantov. Manj kot pol leta po tem, ko je Angela Merkel odprla vrata beguncem, je bilo razvpito razgrajanje migrantrov za silvestrovo v Kölnu in drugih nemških mestih. V začetku leta 2016 so oblasti potrebovale več dni, preden so priznale, kaj se je dogajalo, ko je množica priseljencev med novoletnimi praznovanji v mestih napadala ženske. Samo v Kölnu je bilo prijavljenih okoli 600 spolnih napadov, od okoli 2000 domnevnih storilcev jih je bilo identificiranih le kakih 120. Vsaj polovica med njimi jih je šele pred kratkim prispela v Nemčijo.
Konec leta 2016 je v Freiburgu prosilec za azil iz Afganistana posilil in umoril 19-letno študentko Mario Ladenburger. Dekle je za povrh delalo za dobrodelno organizacijo za pomoč beguncem. Še več, njen morilec je v Grčiji že prestajal zaporno kazen zaradi poskusa ropa in umora dekleta, a so ga vseeno spustili v Nemčijo.
Lansko jesen je somalijski prosilec za azil v domu za ostarele v Neuenhausu posilil dva invalidna moška in ubil ženo enega, ki ga je pri tem početju odkrila. Na julijskem sejmu v Schorndorfu je bilo prijavljenih kar devet spolnih napadov, ki so jih zagrešili Iračani in Afganistanci. Skupine priseljenske mladine so se še steple med seboj, za konec pa razbijale in z grafiti počečkale policijske avtomobile.
Problem z Nafriji
Nemčija bi rada deportirala številne zaradi kriminala zavrnjene prosilce za azil, a nočejo jih niti njihove matične države, tudi če niso kaotična brezna brezzakonja, kot sta Libija ali Sirija. Še zlasti sporni so priseljenci iz Severne Afrike, iz t. i. regije Magreb.
Lani sta bila le 2,4 odstotka prosilcev za azil v Nemčiji iz te regije, a kar 11 odstotkov migrantov, tam osumljenih zločinov, je iz Magreba. »Nafriji« (Severna Afrika v nemščini), pravi policija tej skupini. V deželi Saški je večina večkratnih kriminalcev med migranti Nafrijev, v bančni prestolnici Frankfurt kriminalci iz Magreba obvladujejo trgovino z mamili.
Kar 9000 zavrnjenih prosilcev iz Severne Afrike v Nemčiji čaka na deportacijo, doslej pa jih oblastem uspelo izgnati manj kot 700. Mnogim Nemčija niti ni prvi evropski cilj, prej so bile na vrsti Španija, Francija ali Italija. Če jih izženejo, se ne bodo ustalili v domovinah, kjer jih policija prav tako gleda postrani.
