Srce parajoče zgodbe o ubogih beguncih, zgodbe o zahojenih Trumpovih volivcih z ameriškega podeželja, ki odkrito kažejo svojo nestrpnost do Mehičanov. To so bili novinarske reportaže, s katerimi je nemški novinar Claas Relotius polnil stolpce znane in vplivne nemške revije Spiegel. A kot vemo, se je decembra lani izkazalo, da si je z novinarskimi nagradami večkrat nagrajeni Relotius vsaj v 14 tekstih izmišljeval osebe, citate ali dejstva.
Zakaj se je to zgodilo, se zdaj sprašujejo številni, tudi v nemških medijskih krogih. Kot je v svoji redni kolumni v reviji Focus zapisal Helmut Markwort, njegov ustanovitelj in nekdanji dolgoletni urednik, se Relotiusove ponarejene reportaže prilegajo Spieglu. S svojimi teksti je namreč 33-letni Relotius, ki je v Spieglu objavil skoraj 60 reportaž, negoval njegovo uredniško politiko, za katero je značilna protiameriška drža. Tako pri begunski problematiki ni pisal o resničnih konfliktih, ampak sentimentalne pravljice o usmiljenja vrednih otrocih. Begunski kič, temu pravi Markwort.
Tudi s svojimi reportažami o Trumpovih volivcih, ki na ameriško-mehiški meji lovijo Mehičane, se je Relotius skladal z uredniško politiko Spiegla. Za revijo je ameriški predsednik Donald Trump pač le morilec svobode (na eni od Spieglovih naslovnic je risba Trumpa, ki v eni roki drži nož, v drugi odrezano glavo Kipa Svobode), član rasistične organizacije Ku-Klux-Klan (na naslovnici je tako Spiegel objavil risbo Trumpa z značilno belo kapuco na glavi) ali celo nekakšen evolucijski zdrs, saj so ga na naslovnici, navdihnjeni po znani risbi o razvoju od opice k homo sapiensu, upodobili kot opičnjaka.
Seveda je v ozadju teh ostrih Markwortovih graj na račun Spiegla tudi dolgoletno rivalstvo med Spieglom in Focusom, ki sta s svojima uredniškima politikama na nasprotnih političnih bregovih. Leta 1947 v severnonemškem Hamburgu ustanovljeni Spiegel (slovensko bi mu rekli Zrcalo ali Ogledalo) je levo usmerjeni tednik, ki velja med nemškimi novinarji za najbolj vplivni in referenčni nemški medij.
Bolj konservativno usmerjena revija Focus, ki ima sedež v bavarskem Münchnu, je veliko mlajša, saj je prva številka tednika izšla januarja 1993. Glede na prodane izvode je uspešnejši hamburški tednik. Po statističnih podatkih iz tretjega lanskega četrtletja je bila prodaja Spiegla v povprečju 716.663 izvodov tedensko, imel je okoli 6,6 milijona bralcev, Focusa pa so prodali 412.165 izvodov, bilo je približno 4,6 milijona bralcev.
Obe reviji se v zadnjih letih zaradi vzpona spletnih medijev otepata s padcem prodaje. Spiegel je bil na vrhuncu leta 1991, prodanih je bilo 1,2 milijona izvodov tedensko, potem je šlo navzdol. Leta 2010 je prodaja upadla na manj kot milijon izvodov, leta 2015 pa pod 800 tisoč. Tudi Focus ima podobne težave, na primer leta 1998 so prodali skoraj 800 tisoč izvodov tedensko ali skoraj enkrat več kot danes. Zanimivo bo opazovati, ali bo afera Relotius spremenila razmerja moči med tednikoma.
