Petek, sveti dan za muslimane, prikliče na ulico veliko število vernikov. Zbirajo se v mošejah, zbirajo se v džamijah, a zbirajo se tudi na trgih, na odprtem. V Nazaretu se je v sončnem jutru na trgu zbrala množica vernih muslimanov, ki so kleče poslušali imamovo pridigo. V beli turban zaviti imam je ob gosti črni bradi držal mikrofon in vzneseno ter agresivno podajal svoje misli. Turistom, ki so obkrožali trg in z radovednostjo opazovali prizor, ni bilo iz arabske pridige nič jasno. Vseeno pa so vsi doumeli dve besedi, ki sta sami po sebi najbolje ponazarjali smisel govora in ki sta se tudi največkrat pojavljali med pridigo, »džihad« in »Bush«.
Svoj gnev nad ameriškim predsednikom je imam stresal z rokava, kajti Bush je bil ravno na obisku v Izraelu (njegovem januarskem, prvem uradnem obisku v svojstvu ameriškega predsednika). V ozadju (le nekaj stotin metrov v zračni razdalji) pa je bilo mogoče slišati zvonove cerkve Marijinega oznanjenja, ki so naznanjali poldne. Ko je imam sklenil svojo pridigo, so v sončnem dopoldnevu obvisele le še muslimanske molitve in odmev cerkvenih zvonov.
»Sem levičar, a sem ponosen, da lahko služim izraelski vojski«
»Tukaj ne bo nikoli miru. Situacija je neverjetno komplicirana. Tudi če bi umaknili vse naselbine iz Gaze in Zahodnega brega, bi tu še vedno divjala državljanska vojna« je bil kratek in jedrnat Haim, turistični vodič, ki ima za sabo oficirsko vojaško kariero v izraelski vojski. »Veste«, je v polresnem in polciničnem tonu nadaljeval Haim »jaz sem desničar, sem radikalec, sem jastreb«. Judovski vodič in bivši vojak ima še kako prav: na tako ideološko in versko polariziranem območju kot je današnji Izrael je težko biti zmeren in racionalno gledati na radikalne protipole judovskokrščanske in islamske kulture. To je potrdil tudi 24-letni študent Noam Pyade, ki se je po triletnem služenju vojaškega roka komaj vpisal na telavivsko univerzo. »Ideološko se opredeljujem za levičarja, a v veliko čast mi je, da lahko služim za izraelsko vojsko. Boril sem se v Gazi, boril sem se tudi na Zahodnem bregu. Potem ko sem zaključil vojaški rok sem se odpravil na enoletno sabatsko potovanje po J. Ameriki. Medtem pa je počilo v Libanonu (poletje 2006, op.av.). Potovanje sem predčasno prekinil, da bi se lahko udeležil vojaških akcij. Ni mi žal, da sem se boril proti tistim, ki so ogrožali mene in vse ostale, proti tistim, ki se opasujejo z bombami.«
Vojska je posebno poglavje v življenju vsakega izraelskega državljana. Naborniški rok traja tri leta za fante in dve leti za dekleta. Vojaški rok služi približno 75% državljanov: zakonsko se mu ognejo lahko samo ultraortodoksni Judi. Vojski se lahko izogneš tudi tako, da se proglasiš za mirovnika: zaradi tega pa boš nekaj dni odsedel in si nakopal prezir ostalih članov skupnosti. Noam je svoj poseg sklenil pomirjujoče: »Verjamem v vzpostavitev palestinske države. Mi ne moremo nadzorovati 3,5 milijonov Palestnicev. Za to pa moramo najti primeren način, prepričati se moramo, da se oni ne bodo več razstreljevali. Nočem navsezadnje, da bi moji vnuki delali to, kar jaz delam.«