Dokumentarec Trailblazers: The New Zealand Story (Pionirji: novozelandska zgodba) v produkciji Free To Choose Network predstavlja izjemno preobrazbo države in njene ekonomije skozi desetletje temeljitih reform. Nova Zelandija je leta 2017 komaj podobna Novi Zelandiji iz osemdesetih.
Je dežela impozantnih gora in grozečih ognjenikov, nesramno modrih jezer in kotalečih se zelenih gričev, pobeljenih s čredami ovac. Je sanjska pokrajina umetnikov in oblikovalcev turističnih brošur. Pa Nova Zelandija ni privlačna samo zaradi naravnih lepot.
Prvih nekaj desetletij po drugi svetovni vojni je bilo dobrih za novozelandsko gospodarstvo. Mir je prinesel veliko povpraševanje po novozelandskih izvoznih artiklih, predvsem volni in ovčjem mesu. Velika Britanija je bila glavni odjemalec, v petdesetih letih prejšnjega stoletja so imeli Novozelandci enega od najvišjih povprečnih dohodkov na svetu.
V sedemdesetih letih je novozelandsko gospodarstvo zadelo nekaj kritičnih udarcev. Cena volne je zelo upadla, ko so jo začela izrivati sintetična vlakna. Sočasno so upadle tudi cene mlečnih izdelkov in mesa, posledično se je povečala brezposelnost, inflacija pa je pokazala zobe. Vlade so kmetijstvu, ki je bilo daleč najpomembnejša gospodarska panoga, že od šestdesetih let dalje izdatno pomagale s subvencijami, in vsak nov udarec za kmetijstvo je pomenil nove subvencije.
V sedemdesetih je gospodarstvo države, skoraj popolnoma odvisne od uvoza nafte, hudo prizadela še svetovna naftna kriza. Hkrati je Velika Britanija z vstopom v tedanjo Evropsko gospodarsko skupnost svoj trg odprla Evropi, toda z njenim gospodarstvom in predvsem protekcionizmom do evropskega kmetijstva se Nova Zelandija ni mogla kosati. Še sredi šestdesetih je skoraj polovica novozelandskega pripadala Britaniji, konec sedemdesetih pa je delež upadel na komaj 15 odstotkov.
Temeljite in boleče reforme so bile potrebne, da lahko Nova Zelandija v 21. stoletju s pridom izkorišča svoja naravna bogastva in lepote.
Vlada Narodne stranke Roberta Muldoona je skušala v sedemdesetih in osemdesetih letih socialni položaj Novozelandcev reševati z nadzorom plač, proti inflaciji pa se je borila z nadzorom cen. Dividende, najemnine, uvoz posameznih artiklov, za vse so obstajale omejitve in birokratske ovire. Regulacije so dušile tako izvoz kot uvoz – dokumentarec Trailblazers: The New Zealand Story (Pionirji: novozelandska zgodba) predstavlja nekatere najbolj nesmiselne primere.
Namesto enostavnega uvoza japonskih televizorjev so na Novo Zelandijo uvažali sestavne dele in aparate sestavljali v novozelandski tovarni. Nesmiselno zapletanje je izdelek podražilo. Za nakup avtomobila nisi potreboval le denarja, temveč tudi srečo – zaradi omejenega uvoza so srečne kupce izbirali z loterijo. Danes upokojeni namestnik finančnega ministra Richard Prebble je Novo Zelandijo pred reformami opisal kot »benigno Severno Korejo« s tono pravil in regulacij, ki so neusmiljeno posegale v celo v nam tako samoumevne stvari, kot je naročnina na tuje revije ali počitnice – za oboje je bilo potrebno dovoljenje.
Ovce so zaščitni znak Nove Zelandije in eden od temeljev novozelandskega kmetijstva.
Potrebe po spremembah se je v osemdesetih letih zavedal že velik del politike, a prave volje za reforme v Muldoonovi vladi ni bilo. Ko so jo oslabili notranji spori v stranki, je junija 1984 vidno pijani Muldoon sredi noči na hitro sklical novinarsko konferenco in napovedal volitve čez natančno mesec dni, 14. julija 1984. Posnetek njegovega nastopa pred novinarji je eden bolj neobičajnih posnetkov kakega državnika v 20. stoletju. Na pripombo novinarja, da je to zelo malo časa za izpeljavo volilne kampanje, je Muldoon odvrnil, da tudi »drug tip ne bo imel prav veliko časa za kampanjo.«
Škodoželjno se je hahljal, ko je razlagal svojo strategijo, a ko se je streznil, mu ni bilo več do smeha. »Šnops volitve«, kot jim danes pravijo Novozelandci, so bile polomija zanj in za njegovo stranko, ki so jo prepričljivo potolkli laburisti. »Drug tip«, o katerem je govoril Muldoon, je bil šef laburistov David Lange, a pomembnejši za Novo Zelandijo je bil njegov finančni minister Roger Douglas. Ta je bil pobudnik radikalnih reform, ki so temeljito spremenile državo in njeno gospodarstvo – iz strogo regulirane ekonomije v tržno gospodarstvo s kar se da majhnim vmešavanjem države in v eno najbolj razvitih držav sveta.
Finančni minister Roger Douglas (1984–1988) je bil pobudnik velikih reform, ki so krepko spremenile gospodarstvo in družbo.
Laburistično vladavino v osemdesetih je najbolj zaznamovala prav Douglasova ekonomska politika. S sodelavcema in namestnikoma Davidom Caygillom (ki je opravljal vlogo »dobrega policista«) in že omenjenim Prebblom (»slabim policistom«) je pomenil mogočno trojko, ki je takoj začela izvajati temeljite in boleče reforme po idejah Miltona Friedmana in ekonomistov čikaške šole. Odpravili so regulacije finančnega trga, ukinili ali znatno znižali subvencije, predvsem v kmetijstvu, konec je bilo tarifne zaščite, znižali so davke, veliko so odpuščali v preveč napihnjenem javnem sektorju.
Kmet Bill Cashmore se spominja hudih časov v osemdesetih, a prepričan je, da so bile spremembe nujne.
Mnogim Novozelandcem so Douglasove reforme pustile slab priokus. Najprej zaradi takojšnjega šoka izgube služb, pa hudo poslabšanega finančnega položaja in hitro spremenjene ekonomske realnosti, ki je od ljudi zahtevala, da se prilagodijo ali si poiščejo novo delo. Hudičevo težko je bilo, se v dokumentarcu Trailblazers tistih časov spominja kmet Bill Cashmore. Bil je že peta generacija kmetov na družinski farmi na severu Severnega otoka Nove Zelandije in v osemdesetih mu je grozilo, da bo on tisti nesrčeni Cashmore, ki bo izgubil kmetijo.
Izguba subvencij po skoraj dveh desetletjih je hudo udarila kmetijstvo, in Bill je moral izpad dohodkov nadomestiti z deloma za kmete sosede in temeljito preobrazbo svoje farme. Več let je trajalo, da je zmanjšal črede in izboljšal kakovost pridelkov, a danes je več kot zadovoljen s spremembami. Mnogi novozelandski kmetje niso imeli te sreče, številne družinske farme so zamenjale lastnika.
Nekoliko drugače je bilo v ribiški industriji, v kateri je čezmerno ribarjenje grozilo izropati morje okrog Nove Zelandije. Tu je Douglas vpeljal sistem upravljanja ribolovnih kvot, ki so jih lahko ribiči po potrebi izpolnili in dokupili nove ali pa svoje kvote prodajali drugim ribičem. Ribje jate so si opomogle in prav tako ribiška industrija, ki je danes ponos novozelandskega izvoza. Posebno dobro so spremembe izkoristili Maori, poudari dokumentarec. Novozelandski staroselci, ki so jih belci potisnili na rob družbe, danes obvladujejo okoli 30 odstotkov ribiške industrije v državi.
Sistem upravljanja ribolovnih kvot je rešil novozelandsko ribiško industrijo.
»Rogernomics« pravijo na Novi Zelandiji Douglasovi ekonomski politiki, ki jo je po letu 1990 nadaljevala tudi Narodna stranka s finačno ministrico Ruth Richardson. Ta je šla še korak dlje z reformami in znižala socialne izdatke, z reformo delovne zakonodaje pa je zmanjšala moč sindikatov. Njena ekonomska politika je dobila precej manj laskavo ime – »Ruthanasia« (spoj Ruth in evtanazija) ji pravijo rojaki, bila je eden ključnih razlogov za upad podpore stranki, ki Richardsonove nazadnje ni več želela za ministrico.
Novozelandci se ne morejo zediniti glede stališča o reformnem desetletju. Rastoča neenakost, izguba domov, pogosto nepredvidljivi udarci prostega trga, preveliko priseljevanje, rastoči stroški življenja (Auckland je eno najdražjih mest za življenje na svetu) in cene nepremičnin so med negativnimi učinki, ki jih poudarjajo kritiki reform.
Drugi opozarjajo, da je prav zaradi reform Nova Zelandija danes gospodarsko stabilnejša, zmanjšala se je odvisnost od kmetijstva, razvila sta se industrija in storitveni sektor, zlasti turizem, novozelandsko gospodarstvo pa je precej bolj neodvisno in prilagodljivo, zato se tako lažje izvije iz domačih in globalnih kriz. Svetovna recesija po letu 2008 je državo razmeroma blago prizadela, po manjšem upadu gospodarske proizvodnje se je hitro pobrala, Nova Zelandija pa je danes ena najprivlačnejših dežel za življenje in delo.
