Idilična podoba osamljenega alpinista na Everestu je že davno del starih fotografij. Vzpon na goro je postal posel, kar so potrdili tudi letošnji posnetki iz Himalaje. V coni smrti, kot številni poimenujejo območje nad 8000 metri, ljudje čakajo v vrsti na naskok na vrh. In prav večurno čakanje, ko posameznikom zmanjka kisika, je eden glavnih razlogov za smrtni davek, ki ga zahteva 8848 metrov visoki najvišji vrh sveta. Pogost razlog je tudi višinska bolezen.
In letošnje številke nikakor niso ekstremne. Pred štirimi leti se z gore ni vrnilo 19 ljudi, leto kasneje 16. A v prvem primeru je bil za številne usoden potres, v drugem pa snežni plaz.
Letos je za številne smrti v prvi vrsti krivo prav vreme, ki je nudilo dobre pogoje, a je bilo obdobje za vzpon krajše kot v preteklih letih, s tem pa so se vrste na najbolj nevarnih mestih spremenile v še večjo past. Ljudje, ki imajo pomanjkljivo alpinistično znanje, včasih tudi kondicijo, povzročijo zastoje. Lani se je na goro skupaj z vodniki povzpelo okrog 800 ljudi in ocene za letošnje leto so enake.
Kot pravi Štremfelj, je situacija že davno šla čez kritično mejo, v prvi vrsti pa je za to kriv zaslužek, ki si ga delijo nepalska vlada, agencije in vodniki. Za dovoljenje za vzpon, ki je praktično edini pogoj s strani oblasti, je treba plačati 10.000 dolarjev. "To je ogromno denarja za nič dela." Svoje zaslužke nato kujejo tudi ostali vpleteni.
Slovenski alpinist, ki je bil skupaj z Nejcem Zaplotnikom pred 40 leti prvi z južne strani Alp na vrhu te gore, ocenjuje, da je smrt na Everestu tudi zaradi turizma postala del vsakdana, brez prave empatije. To primerja s prometnimi nesrečami, katerih žrtve sicer obžalujemo, se trudimo z ukrepi, da bi jih bilo manj, a vse skupaj hitro pozabimo.
"Vsi se odločajo prostovoljno. Vedo, da bodo v zgornjem delu stali v vrsti. Večina je mejno pripravljenih. Če jih primerjamo z alpinisti, slabo. Jasno jim mora biti, da so na ta način blizu smrti."
Največja krivda je seveda pri alpinistih-turistih samih. "Zgrešena je misel, da se da za denar kupiti prav vse. Žrtve na Everestu so nepotrebne. Če bi šli ljudje gor z več spoštovanja, bi bilo drugače. Za večino, ki jim na 8000 metrih zmanjka dodatnega kisika, to pomeni smrtno obsodbo. Vendar le zaradi slabe pripravljenosti. Tudi nama z Nejcem je tik pod vrhom zmanjkalo kisika. A sva vedela, da bo šlo, malce težje, a bo šlo. Zato je priprava tako pomembna."
Kot je še dodal 62-letni Kranjčan, je bila na začetku turističnih vzponov priprava udeležencev dobra. "Ne vem, kako je zdaj. To me niti ne zanima in zadevo bolj spremljam iz medijev. Zame osebno ni denarja, da bi koga na ta način peljal gor. A konkurenca med agencijami je vse večja. Pri denarju mnogi izgubijo pamet in tudi pristopi so zanesljivo zelo različni, čeprav sam poznam nekaj zelo izkušenih in resnih vodnikov."
Del krivde je zanesljivo tudi na strani agencij. "Te obljubijo vzpon na Everest. Ljudje potem sledijo navodilom kot čreda, ki jo vodnik nekam pelje in pričakujejo, da bodo prišli do vrha." Razmere so postale neznosne in Štremfelj pričakuje, da bo spremembe v prihodnjih letih zahtevala javnost.
"Število turistov bo treba omejiti. Če gre skozi ledeni slap trojica ali četverica, je verjetnost veliko manjša, da se kaj odlomi in zgodi, kot če gre skozi 30 ljudi."
Podobno so denimo na Mt. Blancu že storili Francozi. Ti neposredno ne odločajo o tem, kdo sme na vrh in kdo ne. A vzpon na najvišji vrh v Alpah dovolijo le tistim, ki imajo zagotovljena prenočišča v domu pod vrhom. S tem so omejili število vzponov po najlažji poti na takšno, ki jo gora iz varnostnih razlogov še lahko prenese.
A zaenkrat je v Himalaji trend obraten. Turistični vzponi potekajo po vseh osemtisočakih. "Everest je le najbolj izpostavljen in popularen. Na Makalu pred sezono napnejo kar fiksne vrvi in prihaja celo do sporov z alpinisti, ki teh vrvi nočejo uporabljati. Podobno pa je tudi na nekaterih drugih vrhovih," je še povedal eden od pionirjev alpinizma v Sloveniji, ki za tovrstne vzpone ocenjuje, da tehnično niso nič zahtevnejši od številnih zimskih vzponov v slovenskih Alpah.
Za klasične alpiniste so razmere na osemtisočakih postale neznosne. Ti zato zdaj zase iščejo jesen, ki je bila za vzpone priljubljena že pred leti. Hujši mraz in krajši dan namreč takrat turiste zaenkrat še odvračata od Himalaje.