Šturm je poudaril, da je KPK javnost seznanjala s stališči in mnenji o sumih domnevno koruptivnega ravnanja v nekaterih primerih, medtem ko prizadeti posamezniki zoper ta mnenja niso imeli možnosti ugovarjati. "V javnosti se je vzbudil sum o selektivnem obravnavanju in različnih kriterijih KPK za različne preiskovance v enakih situacijah," pojasnjuje Šturm.
A zaradi kritik na račun dela KPK so zoper nekatere člane zbora začeti postopki za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.
Nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti je obtožen, da je razžalil KPK in njene člane. Simoniti je bil, kot je dejal, začuden predvsem nad tožilkino "pravno zelo nekakovostno" utemeljitvijo, saj je vzela zgolj nekaj njegovih citatov in jih označila za neprimerne in žaljive.
Ob vsem tem dogajanju okrog KPK in ravnanju iste tožilke tudi v nekaterih drugih primerih je za Simonitija jasno, da gre za "politično šikaniranje". Pričujoča ovadba je napad na svobodo govora politično zainteresiranega državljana, ki je svojo kritično mnenje o politični instituciji izrazil na javen, oster in slikovit način, je zaključil Simoniti.
Vidni član SDS France Cukjati in moralni teolog Ivan Štuhec, zoper katera je tožilstvo v začetku februarja vložilo zahtevo za preiskavo zaradi izjav, ki sta jih dajala o KPK, pa sta povedala, da še nista prejela ovadb. Vprašala sta se, ali je to pravna država, da javnost iz medijev prej izve za domnevno sprožene sodne postopke kot potencialno vpletene osebe.
Izjave o delu KPK, zaradi katerih ju je doletela ovadba, sta Štuhec in Cukjati izrekla na javni tribuni v Lenartu konec januarja lani.
Ob tem je Šturm opozoril na določbo kazenskega zakonika o izključitvi protipravnosti in neobstoju kaznivega dejanja, če se je nekdo o kom žaljivo izrazil v resni kritiki, pri izpolnjevanju politične dejavnosti ter tega ni storil z namenom zaničevanja. Opozoril je tudi na odločbi Evropskega sodišča na človekove pravice in ustavnega sodišča. Iz vseh teh namreč izhaja pravica do svobode izražanja, ki je v javnem diskurzu močno zaščitena, je še dodal.
Objavljamo izjavo Zbora za republiko:
Zbor za republiko z zaskrbljenostjo spremlja novice o začetih kazenskih postopki zoper ugledne člane naše družbe, ki so zaradi svoje pripadnosti demokratičnemu razmišljanju in skrbi za razvoj demokracije v Sloveniji javno izražali svoja stališča, opozarjali na probleme, na kršitve enakosti vseh pred zakonom, na pravico do enakega varstva pravic, do osebnega dostojanstva in varnosti in do svobode izražanja ter s svojim delovanjem skrbeli za uresničevanje teh in drugih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Zoper te ugledne posameznike so začeti kazenski postopki za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime zaradi njihove kritike dela KPK, ki je bila izzvana prav z nastopi predstavnikov KPK, ki so javnost na novinarskih konferencah seznanjali s svojimi stališči in mnenji o sumih t.i. koruptivnega ravnanja v konkretnih primerih, s katerimi prizadeti pred tem niso bili seznanjeni in zoper ta mnenja niso imeli možnosti ugovarjati, v javnosti pa se je vzbudil sum o selektivnem obravnavanju in različnih kriterijih KPK za različne preiskovance v enakih situacijah.
Prav iz vseh inkriminiranih javnih nastopov uglednih članov naše družbe, ki so sedaj v kazenskih postopkih, jasno izhaja njihova zaskrbljenost zaradi neenakopravnega, selektivnega in nestrokovnega obravnavanja določenih posameznikov pred KPK. Kritika, kot so jo na račun dela KPK izrekli, je za obstoj in vzdrževanje demokratične družbe nujna in v nobeni pravni državi ne more biti predmet kazenskega pregona.
V zaskrbljenosti nad takšnim stanjem in zaradi kazenskih postopkov zoper osebe, ki s kritiko dela državnih organov predstavljajo javni korektiv možnim samovoljam pri uporabi oblasti, ZZR opozarja na določbo tretjega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika o izključitvi protipravnosti in neobstoju kaznivega dejanja, če se je nekdo o kom žaljivo izrazil v resni kritiki, pri izpolnjevanju politične ali druge družbene dejavnosti ter tega ni storil z namenom zaničevanja, ter na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in odločitve Ustavnega sodišča RS, iz katerih izhaja pomembnost pravice do svobode izražanja, ki je v javnem diskurzu močno zaščitena. ESČP je v več primerih prav zaradi varstva svobode izražanja posege v čast in dobro ime štelo za dopustne. Posebej pa opozarjamo na razloge odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-226/95 izdane 8. 7. 1999 o tem, da je izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki se jih še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. V interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so predmet političnega odločanja, je treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj, saj strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični državi morala, so še zapisali ustavni sodniki.
Stališče okrožne državne tožilke, da gre v danem primeru za prekoračenje meja svobode izražanja, ker KPK uživa večjo zaščito pri napadih na njen ugled, saj gre za neodvisni nadzorni organ in je njegova vloga in avtoriteta odvisna predvsem od zaupanja, ki ga uživa v javnosti, je ustavnopravno nevzdržno. V aktualnih okoliščinah, kjer so vsi deležniki imenovanja novega senata KPK, kakor tudi imenovani kandidati, dokončno razvrednotili vsakršno verodostojnost KPK, pa je zadevni kazenski pregon še toliko bolj absurden.
Ugleda in dobrega imena državnih organov po našem trdnem prepričanju ni mogoče zavarovati s kazenskimi postopki zoper kritiko dela teh organom, pač pa z odgovornim, zakonitim in strokovnim delom teh organov. KPK, tako kot vsi državni organi, si mora zaupanje javnosti pridobiti s svojimi pravnim in verodostojnim delovanjem. Zaupanja javnosti v institucije države v demokraciji, drugače kot v totalitarni državi, ni mogoče vsiliti s prepovedjo kritike in z represijo. Nasprotno, javna kritika, kar se da ostra, je sredstvo, ki ga ustava na podlagi svobode izražanja izrecno predpostavlja kot element vzpodbude in prisile za delovanje institucij na način, da bodo uživale zaupanje pri ljudeh. Institut razžalitve državnega organa oz. institucije je kot tak relikt preteklosti, nasprotuje zdravi pameti (common sense) in v demokratični ustavnopravno urejeni državi nima kaj iskati. Da se za pregon tovrstnih domnevno kaznivih dejanj sploh troši davkoplačevalski denar in še dodatno obremenjuje sodišča, pa je še toliko bolj žalostno, če že ne škandalozno.
Priloga: Ustavnosodna presoja o svobodi izražanja
Ustavno sodišče RS je v svoji zadevi U-I-226/95, ki je odtlej postala delj ustaljene sodne prakse zapisalo: »svoboda izražanja je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, poleg tega pa konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Zaradi obojega jo primerjalno ustavno pravo šteje za eno najplemenitejših človekovih pravic (11. člen francoske deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789)4 in "temelj ter nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode" (Cardozo). Bistvena značilnost, ki odlikuje človeka, je prav oblikovanje in izražanje misli in idej. Misleči človek mora imeti možnost, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim.To ohranja in vzpodbuja samospoštovanje zrele osebe in je kot tako nujna predpostavka za oblikovanje svobodne osebnosti, sposobne samostojnega in odgovornega odločanja. Svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, pa je tudi temelj demokratično organiziranega političnega sistema. Njegov nepogrešljiv sestavni del je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar, in tehtanje argumentov.
Soočenje nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem procesu je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo, hkrati pa odprtost in preglednost delovanja zmanjšuje možnost zlorab. Če naj bo razprava res svobodna, pa mora biti pravica posameznika, izražati svoja mnenja, v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.
Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti. V odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (OdlUS III, 123) je Ustavno sodišče že poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Na ta način omogoča uravnoteženo ravnanje politične oblasti v državi in nadzor nad tem ravnanjem. Ker svobodno izražanje misli in idej v demokratičnem sistemu zagotavlja kontinuirano razpravo o zadevah splošnega pomena, morajo osebe, udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja. Z vstopom v politični prostor se neogibno izpostavijo strogi presoji svojih besed in ravnanj. S tem prevzamejo tudi tveganje, da bosta tako njihovo ravnanje kot drža predmet ostrih, neprizanesljivih in tudi pretiranih mnenj, izraženih v neredko polemičnih razpravah v javnosti. Stališče, da so meje sprejemljive kritike glede idej in drže političnih voditeljev širše kot glede drugih oseb, je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo že v zadevi Lingens proti Avstriji. Iz sodbe v zadevi ThorgeirThorgeirson proti Islandiji pa je mogoče sklepati, da gre svobodi izražanja visoka stopnja varstva tudi v drugih zadevah javnega pomena.«
Prilagamo še povezavo do analize skupine uglednih pravnih strokovnjakov o noveli Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je dostopna na strani Urada predsednika republike.
http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/objave/49E2FA16A5EF8916C1257C940047F9F1?OpenDocument