Njena stalna postavitev bo odslej v prostorih Študijskega centra za narodno spravo. Simčič se je iz Ljubljane umaknil že 3. maja 1945, ko je od prijatelja, s katerem je bil v vojnem času v stikih, izvedel, kaj se dogaja in kaj jih čaka. Prebral je svoj zapis na novinarsko poizvedovanje, kako je bilo s Prešernom in slovenskem čudežem.
»Vsa zgodba se začenja prvi dni maja po končani vojni in zmagi, kot danes evfemistično pravimo enoumju. Trume beguncev se prek Ljubelja valijo proti avstrijski Koroški. Eni peš, drugi na vozovih s konjsko vprego. Na nekaterih so zaboji, stare skrinje, na drugih negnetene skupine žena, starci in otroci, matere z dojenčki. Za njimi kdaj cele skupine na kolesih. A večina peš. In ti zadnji ne sicer s kakšno gasparijevsko culico desetega brata preko ramen, vendar kdaj komaj z nahrbtnikom, kdaj samo celo z aktovko v roki.«
»In kaj je v teh zabojih? Karkoli je odhajajočemu zadnjih hip prišlo na misel, kdaj pa sploh kar je bilo pač pri roki ali pri srcu. Ne vem, ali se ni že na Vetrinjskem polju izkazalo, da je bil marsikdo podoben Cankarjevi materi, ki je pobegnila iz goreče hiše s staro stensko uro. Ne vem, vem pa kar sem sam videl: po nahrbtnikih in aktovkah pa tudi kar po žepih so bile knjige. Marsikdo je odšel v begunstvo z Balantičem v žepu, marsikdo s Prešernom. S tistim Prešernom, ki je bil poleg številnih živih eden tistih, ki so pripomogli, da se je s to diasporo zgodilo nekaj skoraj čudežnega.«
Druga misel se je Zorku Simčiču utrnila včeraj po pogovoru z enim od teologov, beseda je tekla o delu Jana Assmannna Eksodus.
»Eksodus, pripoved množičnem uporu, o izhodu Izraelcev iz suženjstva, je za Assmannna največji dogodek v vsej človeški zgodovini. To me je najprej presenetilo. Mar ni pomembnejša geneza, ko se Bog predstavi in pove, kdo je? A bo držalo, geneza je božja zgodovina, tu Bog pove kaj želi, človeška zgodovina pa se je pričela z eksodusom. Naša zgodovina se sicer ni začela z eksodusom, se je pa v tistih težkih časih potrdila s samozavestjo, močjo preživetja in prerojenja. Do takrat je še ni doletel tako hud udarec, s toliko pomorjenimi, a je slovenski eksodus porodil predsednika vlade in dva kardinala. Ni se ohranila samo skupnost v Buenos Airesu, danes srečaš potomce teh skupnosti, ki v Ljubljani predavajo v slovenščini, ki bi jim jo lahko zavidali mnogi naši profesorji. Želim reči, Boga hvala za vse in hvala za poslušanje,« je sklenil svoj nagovor Simčič.