Ministrstvo za notranje zadeve je le izpolnilo zahtevo informacijskega pooblaščenca in nam poslalo podatek o skupnih stroških, ki so nastali na službenem potovanju ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal v tujino februarja letos, v času afere bulmastifi.
Leon Keder, predstavnik policije za odnose z javnostjo, je v odgovoru zapisal: »V skladu z odločbo informacijskega pooblaščenca št. 090-71/2010/22 z dne 2. 9. 2010, vam pošiljamo podatek o skupnih stroških (220 €) iz potnega naloga za službeno potovanje v tujino št. PN171451-10-00644, kot je to določeno v izreku odločbe.« Obenem nam je v priponki poslal fotokopijo potnega naloga, bralci pa naj ob tem ocenijo ne le ravnanje ministrstva za notranje zadeve, temveč predvsem dostopnost javnosti do informacij javnega značaja. Poslani potni nalog, pri čemer naj opozorimo, da je bil izdan na ime varnostnika, ne pa na ime notranje ministrice Katarine Kresal, ni nič drugega kot navaden zmazek. Vsi podatki so na debelo prečrtani, zato iz njega ni jasno razviden podatek, kakšni so bili skupni stroški, ki jih je predstavnik ministrstva Leon Keder zgolj navedel v oklepaju zapisa, poslanega v elektronski obliki.Naj omenimo, da smo zmazek, ki naj bi bil uradni dokument ministrstva za notranje zadeve, prejeli šele po večmesečnem dopisovanju tako z ministrstvom za notranje zadeve kot tudi z informacijskim pooblaščencem. Ker ministrica za notranje zadeve ni bila zadovoljna s prvo odločbo informacijskega pooblaščenca, je ministrstvo za notranje zadeve na njeno zahtevo sprožilo celo upravni spor. Tako je o odločbi informacijskega pooblaščenca odločalo upravno sodišče ter jo 1. septembra letos odpravilo, s čimer je ugodilo tožbi ministrstva za notranje zadeve.
Senata pod predsedstvom višje sodnice svetnice mag. Darinke Dekleva Marguč skrbno pripravljena utemeljitev informacijskega pooblaščenca po pooblaščenki Kristini Kotnik Šumah, da je ministrstvo za notranje zadeve po zakonu o medijih in po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja dolžno posredovati informacije, ni prepričala. Upravno sodišče je ocenilo, da bi bili v primeru, če bi potni nalog pokazali prosilki (novinarki tednika Reporter, op.p.), prizadeti interesi ministrice, ker se zahtevani podatki (ne)posredno nanašajo tudi nanjo.
Prav zato bi morala tožena stranka, torej informacijski pooblaščenec, poskrbeti, da bi bila v postopku udeležena tudi ministrica, vendar ji pooblaščenec ni dal statusa stranke v postopku. Kot navaja upravno sodišče v odločbi, bi morali stranki skladno z zakonom o upravnih postopkih dati možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, preden se izda. Pred izdajo odločbe bi morali ministrici dati možnost, da se izjasni, ali naj se zahtevani podatki pokažejo prosilki (novinarki tednika Reporter, op. p.). Zato bo moral informacijski pooblaščenec v ponovljenem postopku k postopku pritegniti tudi ministrico za notranje zadeve. Ker je v tem primeru po prepričanju upravnega sodišča šlo za bistveno kršitev določb postopka, kot je navedeno v zakonu o upravnem sporu, je ugodilo tožbi ministrstva za notranje zadeve, do drugih tožbenih navedb pa se ni opredelilo. Pri tem je več kot nenavadno, da upravno sodišče navaja, da bi morali k postopku pritegniti ministrico, saj potnik nalog ni napisan na njeno ime, temveč na ime varnostnika. Zakaj ni zapisalo, da bi morali v postopek pritegniti varnostnika ministrice Katarine Kresal?
Le dan po izdani odločbi upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena prva odločba informacijskega pooblaščenca, je ta po pooblaščenki Nataši Pirc Musar izdal novo odločbo ter z njo odpravil prejšnjo. Pooblaščenec je v obnovljenem postopku 3. avgusta 2010 ugotovil, da podatek o tem, v katero državo je v konkretnem primeru (zasebno) potovala ministrica, ni prosto dostopna informacija javnega značaja: »Podatek o tem, v kateri državi je ministrica preživljala dopust, se v ničemer ne nanaša na njeno opravljanje javne funkcije, zato ne gre za podatek, ki bi ga bilo dopustno razkriti na podlagi zakona o dostopu informacij javnega značaja.« Ker je pooblaščenec ugotovil, da razkritje države v ničemer ne bi pripomoglo k razjasniti, ali so bila javna sredstva uporabljena zakonito in gospodarno, je ocenil, da bo dovolj, če se razkrije le podatek o skupnih stroških iz potnega naloga za službeno potovanje v tujino.