Zlata Krašovec: Svizci, pingvini in zlato pravilo

Ne, ni bila tista, ki je morala pred leti, ko je bil tovariš Lukšič še minister za šolstvo in je njegovo ministrstvo iz proračunskega denarja kupilo pregrešno drag avtomat za kavo (stal je 2.088,96 evra, kar je bilo tedaj vredno 863 državnih prispevkov za dijaško malico); ni bila tista, ki je morala, da bi rešila ugled svojega šefa, ko se je vse razvedelo, ta nesrečni avtomat hočeš nočeš odkupiti in odnesti domov. »No, pa naj vstopi, če ne gre drugače,« je vznejevoljeno odgovoril predsednik Igor. Šlo mu je na živce, da ga Borut spet nadleguje in mu ni dovolj, da je stranka, čeprav nerada, pred kratkim zagotovila podporo njegovi predsedniški kandidaturi.

»Kakšen fantastičen dan!« je že med vrati pozdravil Borut predsednika, ki prišleka ni ošinil niti s kotičkom očesa, temveč je vztrajno pasel svoj pogled na dolgi vrsti v žabje usnje vezanih hrbtov zbranih del Edvarda Kardelja. »Oprosti, Igor,« se je malce zmedel Pahor. »No, kaj bi že spet rad?« mu je ta zadirčno odvrnil. »Mislil sem, kako bi rekel … hotel sem te vprašati, kaj bi stranka rekla na to … no, če bi v primeru, da pride do glasovanja o zlatem pravilu, pač glasoval za vpis v ustavo. Navsezadnje smo Evropi obljubili, da bomo to storili, ko sem bil še predsednik vlade, pa bi bilo zdaj nerodno …« »Naj ti ne pade na pamet!« je pocedil skozi zobe predsednik Igor. »Ampak izpadlo bo zelo čudno, če bom glasoval proti pravilu, ki sem ga januarja osebno odnesel v Bruselj …« »Saj ne boš, glasoval. Ne bo te v parlamentu!« mu je zagotovil predsednik stranke. »Ne? Kje pa bom?« »Sarkića vprašaj!« je suho odvrnil Lukšič in poklical tajnico. »Tovariš Borut odhaja!«

»Halo, Denis! Lukšič pravi, da me ne bo na seji, če bodo odločali o vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo.« »No in?« »Ja, pravi tudi, da menda ti veš, kje bom?« »Nič ne skrbi, Borut! Se bomo že kje dogovorili, da boš lahko zavijal čokolado …«

»Jani, takoj nehaj tvitat, pa pojdi kupit Maši sladoled!« je ata Zoran nadrl pingvina Möderndorferja. »Vidiš, da je revici vroče.« »A lahko gre Gašpar Gašpar? Jaz ti bom pa medtem prebral, kaj na tviterju sprašuje Tino Mamič,« je rekel Jani, ki se mu ni ljubilo do sladoledarja. »No, pa naj gre Gašpar,« se je strinjal župan. »Meni je tudi vroče. A lahko še zame?« se je podvizal Gašpar, če je že priložnost. »Ne, za dva sladoleda pa ni v mestnem proračunu. Sam veš, da smo pravkar izročili v uporabo še en novi most?« »A za Mašo pa je! Zanjo pa zmeraj!« je ugovarja Gašpar. »Ona si je zaslužila. Ona razume fiskalno pravilo. Pojdi že, no!« In Gašpar je stekel.

»No, zdaj pa le preberi, kaj sprašuje ta Mamić?« je ukazal župan Zoran. Jani je počasi bral: »Že več mesecev čakam, da bom slišal vsaj en argument, zakaj fiskalnega pravila ne bi bilo dobro zapisati v ustavo.« »No, če ga to zanima, mu bomo pa razložili, nje!« je rekel župan. »A lahko jaz?« je vprašala Maša, ki ji je Gašpar Gašpar medtem že prinesel kepico sladoleda v kornetu. »Glejte, to je zelo preprosto – tale veliki krogec,« je pokazala kepico, »je treba postopoma spraviti v ta manjši krogec,« je pogledala rob korneta in obliznila sladoled … »Daj, Maša, tiho bodi, pa sladoled liži!« je siknil Jani, medtem ko so drugi pingvini sredi avgustovske pripeke tuhtali, ali bi bilo vendarle mogoče najti kak primeren razlog, zakaj fiskalnega pravila ne bi bilo dobro zapisati v ustavo.

»Kaj ko bi rekli, da je fiskalno pravilo nekakšen make-up, ki ga vlada potrebuje za prikrivanje svoje nesposobnosti,« se je domislil župan Zoran, ki je dan poprej s svojo prisotnostjo počastil festival stand-up komedije in je zato bil še malo v elementu. Pozitivci so svojemu predsedniku seveda navdušeno pritrjevali. »Kozmetičnih trendov menda ja ne bomo zapisovali v ustavo,« je bila prepričana Melita Župevc.« »Se povsem strinjam. Če se zdi Janševi vladi šik trošiti manj, kot ustvarimo, naj si te lepotne smernice zapiše v izvedbeni zakon in ga sprejme z navadno večino,« ji je pritrdi Mitja Meršol. »Ja. Lahko pa si ga natisnejo tudi v kakem brezplačniku,« je pohitela Melita, ki ima razčiščene pojme glede tega, kaj so prave politične opredelitve in kaj zgolj lepotni popravki. Ko jo je namreč v prejšnjem mandatu poslanec SDS Jože Tanko označil za blondinko, se je na njegovo izjavo ostro odzvala z besedami: »To, kar ste rekli, je žalitev, ampak taka je vaša politika!«

Po merilih pozitivne pameti gre torej pri ugotovitvi glede barve las za politiko, pri fiskalnem pravilu za kozmetiko, pri rdeče lakiranih grabežljivih krempljih pa za pozitivno ekonomijo.

Tako je Tino zaman čaka na argument, zakaj fiskalnega pravila ne bi bilo dobro zapisati v ustavo. Tisti, ki temu nasprotujejo, vendar ne morejo priznati, da bi nam zapis zlatega pravila v ustavo morda celo omogočil potegniti ta naš nesrečni voz iz blata. To pa se, dokler vodi državo vlada Janeza Janše, seveda ne sme zgoditi. Iz krize nas lahko popelje le Janković in nihče drug. Kaj bi na to rekel brkati borec za vrednote Janez Stanovnik! Kar spomnimo se, kako se tudi okupatorju ni smel upreti nihče, ki ni imel dovoljenja partije. In taka je še zdaj pri nas žlahtna tradicija, ki jo prizadevno negujejo striček Milan, teta Svetlana in preostali udeleženci znamenite procesije na Magistrat. ˝

»Že, že, ampak kako bo ta njihov Janković poskrbel za finančno vzdržnost, ko bo proračunska malha prazna?« se je oglasila zdrava pamet. »Le kako,« je odvrnila njena slovenska različica, »v ustavo bo zapisal 'Zoran dela', pa bodo donacije kar deževale.«