TV Slovenija je prejšnjo sredo v elitni čas ob osmih zvečer postavila odličen nemški film Življenje drugih (Das Leben der Anderen), ki priča o grozljivem poseganju vzhodnonemške tajne policije Stasi (Staatssicherheitsdienst) v zasebnost državljanov, in o nesvobodi, v katero je vzhodnonemški komunistični režim za dolga desetletja vklenil ljudi.
Film režiserja in hkrati scenarista Floriana Henckla von Donnersmarcka je evropska filmska akademija leta 2006 nagradila z razglasitvijo za film leta, naslednje leto je prejel tudi oskarja za najboljši tujejezični film. Ob izrednem režiserjevem prikazu zlorabe zasebnosti, mučenj v zaporih Stasija, vsemogočnosti te politične policije in strahu državljanov pred njo, se postavljajo tudi vprašanja o vlogi slovenskega stasija, zloglasni Udbi in kasneje SDV (zanimivo, celotno ime Stasija pomeni ravno služba državne varnosti – SDV). Ta je delovala po enakih načelih kot Stasi, sicer pa je imela tudi enake učitelje; s sovjetske akademije Džerzinskega, kjer so se šolali najboljši kadri NKVD, kasneje KGB. Seveda je med Slovenijo in Nemčijo glede delovanja nekdanjih tajnih služb nekaj bistvenih razlik: arhiv Stasija v nekdanji Vzhodni Nemčiji se je ohranil in je žrtvam Stasija dostopen, pri nas pa so ga tovariši iz SDV ob koncu komunističnega režima, ko je Centralni komite Zveze komunistov Slovenije vodil Milan Kučan, uničili. V primerjavi z Nemci nimamo na voljo večine dosjejev, v katere bi žrtve lahko pogledale in se seznanile s posegi v njihovo zasebnost ter z imeni agentov, ki so to počeli. Obstaja sicer seznam udba.net, za katerega poznavalci menijo, da je pristen, vendar iz njega ni razvidna vsebina posameznih dosjejev. Tudi SDV je enako kot Stasi spremljala življenja drugih, vendar ne vseh. Kot je nadrejeni stasijevec podučil kolega »vodilnih tovarišev ne evidentiramo«, jih ni niti SDV pri nas. Zato Kučana in drugih vodilnih tovarišev ne najdemo na udba.net.
Žal pa se do zdaj pri nas v devetnajstih letih od padca režima ni našel niti režiser, ki bi se poglobil v usodo ljudi, žrtev nadzora tajne politične policije. Čeprav bi se gotovo našlo obilo gradiva za zanimive zgodbe, na primer za tisto o nadzorovanju pesnika, pisatelja in politika Edvarda Kocbeka, ki je na svojem domu celo odkril skrite mikrofone. Očitno se tudi slovenski scenaristi in režiserji vedejo v skladu z naslovom nemškega filma Življenje drugih, češ da so se zlorabe tajne policije dogajale v drugih nekdanjih komunističnih državah, pri nas pa ne.