Živi, Stalin!

Na  koncu znanega filma Balkanski špijon Ilija Čvorović (igra ga Danilo Stojković) in Marko Jakovljević (Boža Todorović) podoživljata »duhovno atmosfero« Slovenije iz današnjega dne. Ilija Čvorović je namreč zapriseženi stalinist, ki ga paranoja žene v zasledovanje Marka Jakovljevića. Ta je dvajset let preživel v Parizu: Stojković ga je ugrabil; sedaj je priklenjen na stol v zatemnjeni sobi, z lučjo, uperjeno v obraz: preživlja torturo, hkrati pa posluša izpoved, bolje histerično vpitje o tem, kako se je zasliševalcu v življenju godilo, ko se je jugoslovanski svet izneveril brkatemu diktatorju iz Moskve. Razgrajanje nad nemočnim ujetnikom je dokaz dvojne norosti: »špijona« Čvorovića in komunističnih idej o raju na zemlji. Te ideje so polne laži, ponarejene retorike in nesmislov.

V Sloveniji ni nič drugače. Normalnost, ki v današnjem dnevu sloni predvsem na zgledih, kot so se oblikovali skozi zgodovinsko izkušnjo v družbah razvitega zahoda, je ujetnica kriptokomunističnega diskurza, ki je postal večinski obraz javne mentalitete. Njegovo spričevalo je širjenje tendencioznih neresnic, začenši s prvim princem vse laži, z enobejem. Ko je Janez Stanovnik ob »promociji« kovanca za dva evra (t. i. krvavi kovanec Franca Rozmana - Staneta) zmerjal evropske institucije in njihove predstavnike z zvermi, je docela spominjal na Ilijo Čvorovića in druge zglede boljševistične agresivne nevrotičnosti. Evropska pamet v Sloveniji je priklenjena na zasliševalski stol: malo lahko reče, veliko pa ji je dano slišati.

V zadnjih šestdesetih letih ni bilo dosti takšnih obdobij, kot je današnje. Iz javne zavesti namreč izginjajo še zadnji racionalni kriteriji, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in česa se ni smelo. Največ pozornosti medijev so deležni prav tisti, ki bi je ne smeli biti, bolje, ki bi jim morali državljani prisluhniti le, ko bi izpovedali mea culpa, žal mi je. Milan Kučan, Janez Stanovnik, Danilo Türk (in njegovi odlikovanci), Spomenka Hribar, in kar je še pripadnikov te nestrpne armade, vsi so omadeževani s krivdo izvirnega greha, ki je nikdar niso obžalovali. Nasprotno: zdi se, kot da vsi pihajo, renčijo in grozé skozi Stalinova usta (in ledeno sapo, ki z njih pada po Sloveniji): najbolj jih moti prav tisto, kar je najbolj normalno.

V prejšnjem tednu smo v Reporterju poudarili paralelo med stanjem pred padcem berlinskega zidu in današnjim dnem. Ker je doživela prestižno pozornost, jo navedimo še enkrat: »Datacija dokumenta (februar 1988, seja predsedstva SRS, ki jo je vodil France Popit, op. B. M. T.) lahko tudi dodatno osvetli paralelo za prihodnje volitve. Do njih je še dve leti časa, prav toliko, kolikor je dokument ločevalo od padca berlinskega zidu in posledic, ki jih je to prineslo tudi v Slovenijo. Če Slovenija želi in potrebuje prelom s preteklostjo, na ta način pa integracijo v evropsko kakovost življenja, potem mora prelom priti v množični obliki, s celostnim revoltom glede na stanje stvari v domovini.« V tem smislu lahko nekoliko celo pozdravljamo inkriminirano stanje v domovini. Lahko smo veseli prispevkov slovenskih medijev, lahko smo celo prijetno presenečeni nad neinteligentnostjo, nerazgledanostjo, pomanjkanjem izobrazbe in splošne izkušnje sveta v novinarskem cehu Repovževega društva.

Ko se v ogretem prostoru televizijskih studiov RTV SLO stiskamo skupaj s katerim od predstavnikov falange poneumljenih, nas njegove žalitve, predvsem pa spoznanje o temeljni odsotnosti poznavanja, za kaj v svetu gre, lahko navdajajo z optimizmom. Čim hujši je totalitarni pritisk – nerazumnost pa je od Stalina naprej ena prvih »vrlin« nedemokratične kulture – tem večje so možnosti, da pride do spremembe, tako kot konec osemdesetih let. Če novinarji Mladine (Erik Valenčič) ne poznajo temeljnih mehanizmom ekonomskega sveta, ne razumejo pojma socialna razlika, ne vedo, kaj pomeni BDP za prebivalstvo (aktivno in pasivno) določene dežele in so naposled prepričani, da se da problem rešiti s prekucijo (revolucijo) ali vsaj z radikalnim obdavčenjem najbolj ustvarjalnih, potem je to zbuja skrb le na prvi pogled.

 Realno pa je to samo mali prispevek (a nič manj pomemben) k stiskanju pokrovke na lonec ali privijanju ventila v že tako razgretem sifonu. Erika Valenčiča in skupino voljnih iz terorističnega društva 571 podpisnikov peticije zoper cenzuro moramo le previdno prositi, naj jim zanos in navdušenje nikakor ne splahnita. Moramo se zahvaljevati Igorju E. Bergantu: ne samo zato, ker pozira v zadnji izdaji domačega Playboya (to namreč ne bo nikogar ogrelo), temveč ker nam v studio vlači žive staline in se klanja njihovemu geniju (Jurij Gustinčič).

V tem smislu moramo gojiti tudi živo upanje za princeso šentflorjanskega sprenevedanja, ki trenutno zaseda ministrstvo za notranje zadeve in prestol predsednice LDS. Požareport jo je imenoval »afero na dveh nogah« (kdaj se njej in njenemu partnerju sicer dogajajo tudi tiste na štirih), kar je prav sholastično točna ugotovitev o skladnosti besede in dejanskega stanja stvari. Katarina Kresal je sicer predvidljiva po svojih reakcijah, docela nepredvidljiva pa po škandalih, ki se v zvezi z njo kar naprej pojavljajo. V tem je nekakšen postosamosvojitveni unikum, kar pomeni tudi najbolj »dragocen« prispevek omenjene gospe k novejši slovenski zgodovini. Razumljivo je, da ji ob prihajajočem kongresu LDS želimo vso srečo pri izvolitvi.

Skupaj k vsemu: če se slovenski sindrom negativnosti res do konca izkaže, lahko ob naslednjih volitvah Stalina celo pospravimo iz države.