Prisegel sem, da bom delal po svoji vesti. Tega sem se poskušal držati; ne glede na prišepetovalce. Ekipe med mandatom nisem zapustil. Predsednik vlade je imel in ima moje spoštovanje.
Ne mislim se zagovarjati za nobeno kadrovsko potezo, ki naj bi jo opustil. Za delo resorja odgovarja minister, ne neka koalicijska kadrovska koordinacija ali politični korenjaki. Če bi Turk razrešil g. Bervarja, tako poenostavljeno nekateri razmišljajo, ta ne bi prišel v državni svet, ne bi bil izvoljen za predsednika DS in predsednik DS bi bil nekdo z »desne«. Ni tako, je pa prikladno za identifikacijo »krivca«, da »desnica« v državnem svetu nima večine.
Tudi ne mislim izgubljati časa s pojasnjevanjem popolnoma normalne zahteve, da dr. Rončević stanje v uradnih evidencah Ajpesa uskladi s stanjem v papirjih, ki jih je predložil. Da bi jaz s tem, da sem predlagal izključno dr. Rončevića, jezil predsednika vlade, si je nekdo v celoti izmislil in ne pozna vladne procedure. Predlogi imenovanja za preostale direktorje so v vladi čakali že prej.
Resor, ki sem ga vodil, je bil v vseh pogledih zahteven. Združeval je štiri nekdanja ministrstva. Imel sem majhno, a odlično ekipo v kabinetu, odlična državna sekretarja – Mojco Škrinjar in Aleksandra Zorna – ter svetovalca Dušana Lesjaka. V mojih spominih bo sodelovanje z vsemi ohranjeno kot odlično, prepričan sem, da tudi v njihovih.
Da pa človek ob »pravih« prijateljih nasprotnikov sploh ne potrebuje, lepo ilustrira žalitev, da naj bi minister večino časa »porabil za prebiranje medijev in ugotavljanje svoje (ne)priljubljenosti, zato pravzaprav ni počel skoraj nič drugega, kot se branil, da ni naredil, kar so mu mediji očitali«. Ministrstvo je bilo za kaj takega pač preveliko, kupa časopisov, ki sem ga dobival dnevno na mizo, se praviloma nisem niti dotaknil.
Kaže pa ta zlagana obtožba na nekaj drugega. Namreč na zablodo, da je danes mogoče politiko voditi s pozicije oblasti – ne oziraje se na to, ali deležniki tvoje argumente razumejo in ali obstaja v javnosti elementarno zaupanje v dobronamernost oblasti. Poudarjam, da ne gre za strinjanje, ampak za zaupanje. Brezbrižnost do javnosti k temu zaupanju ne pripomore čisto nič, v našem napol samoupravnem sistemu pa še manj.
Nekateri smo se trudili delovati, in o tem prepričati javnost, da delamo, kar delamo, zaradi težke finančne situacije in potrebe po modernizaciji, v skladu z globalnimi trendi. Drugi so našim političnim in sindikalnim nasprotnikom nehote pomagali pri zavajanju, da v izobraževanju, znanosti, kulturi in športu izvajamo ideološko prekvašenje, politične čistke in privatizacijo.
Rezultat je bil ta, da nas je podpiralo vedno manj ljudi. Res pa, da tisti bolj goreče.