Šentviški predor, ki je v prejšnjih tednih dobil sodni okvir z vložitvijo obtožnic, je prvovrstni dokaz o moči nekdanjega prvega gradbinca Ivana Zidarja. Razširitev predora na šest pasov, ki jo je izvedel SCT, je omogočila geološka raziskava, ki jo je prav tako opravil SCT. Konflikt interesov, ki nima para. In cena je s 47 milijonov narasla na 109 milijonov evrov (po ocenah računskega sodišča celo na 123 milijonov).
Kako je lahko do tega prišlo in kdo je to (fizično) dovolil? Seveda vsak človek sanja o tem, da mu delodajalec ponudi neizpolnjen in podpisan plačilni ček, na katerega lahko on zapiše poljubno vsoto. Seveda gre za utopijo. Razen (morda) v primeru vrhunskih nogometašev in drugih športnikov, ki si to lahko privoščijo. Očitno pa je tak status v Sloveniji imel tudi Ivan Zidar, ki si je ceno za šentviški predor po aneksih določil kar sam, in to potem ko je bil že izbran za izvajalca del. Pri določanju cene je bil popolnoma svoboden, nihče ga pri tem ni zares zaviral.
Obtožnica, ki je v prejšnjih tednih romala na naslov osmih domnevno vpletenih, ponovno postavlja v ospredje najbolj sporen predor v zgodovini slovenskega avtocestnega križa. Specializirano državno tožilstvo je na zatožno klop postavilo nekdanje celotno vodstvo Darsa, pri čemer izstopa današnji minister za obrambo Aleš Hojs, na seznamu pa so še predsednika uprave Darsa Tomislav Nemec in Rajko Siročič, nekdanji člani uprave Abdon Peklaj, Žan Jan Oplotnik in Boštjan Rigler in nekdaj vsemogočna Ivan Zidar in Dušan Črnigoj.
V TISKANI IZDAJI RAZKRIVAMO, KAKO SI JE IVAN ZIDAR SAM DOLOČAL CENE, KI MU JE JIH JE MORAL PLAČATI DARS, KAKO SO MU NA DARSU DOBESEDNO V ROKE DALI POSEL, IN ČIGAVA OPOZORILA SO BILA PRESLIŠANA.