Zgodovinsko je, da skuša postati predsednik vlade človek, ki je močno zadolžil Mercator, močno zadolžil Ljubljano in vse meščane ter sebe in svojo družino spravil do meje bankrota. Če ne bi bilo posebnega jankovićevskega načina izčrpavanja Electe (na račun upnikov), bi Jankovića mirno lahko uvrstili med zgodovinske klošarje našega glavnega mesta.
Novembrska številka časopisa mestne občine Ljubljana z istim imenom je kar na enajstih straneh predstavila velike, če ne že zgodovinske dosežke župana Zorana Jankovića za naš denar, ki čisto slučajno s svojo listo in stranko Pozitivna Slovenija kandidira na letošnjih predčasnih volitvah. Logično bi bilo, da bi Janković tudi teh 120.000 izvodov Ljubljane vštel v svojo predvolilno kvoto in da si bo to njegovo predvolilno propagando ogledalo tudi računsko sodišče, ko bo v skladu z zakonom presojalo, kaj so posamezne stranke finančno počenjale v predvolilnem obdobju. Da je predsednik uredniškega odbora časopisa Ljubljana Mitja Meršol, sicer član mestnega sveta Jankovićeve liste in zdaj kandidat na Jankovićevi listi stranke Pozitivna Slovenija je pa tudi več kot zgovorno. Časopis Ljubljana je Janković tako uporabil v svoje predvolilne politične potrebe.
Medtem, ko se Zoran Janković v svojem mestnem glasilu hvali s svojimi mestnimi ”zgodovinskimi dosežki”, je seveda pozabil omeniti nekaj zelo pomembnih! Da je na primer Mesarski most stal 2,9 milijona evrov, štirikrat daljši in stokrat zahtevnejši viadukt na cesti na Predel z največjim razponom loka v Alpah pa 2,3 milijona evrov. Prenovljeni Kongresni trg, ki ga je Janković za predvolilne potrebe nekajkrat olastninil, pa je bil mesec dni po slavnostni otvoritvi in državni proslavi potreben sanacije celotne betonske plošče, ki je razpokala. To v časopisu Ljubljana seveda ni omenjeno. Sicer pa Kongresni trg sodi v Jankovićevo podzemlje, saj je njegova prometna logika ta, da ne odpelje dnevnega prometa iz centra mesta, ampak prav nasprotno, da dnevno avtomobilsko migracijo pripelje v podzemne garaže v centru Ljubljane. Od tod njegove ”strokovne” zamisli o še več podzemnih garažah v samem centru Ljubljane, pri čemer se ne ozira niti na takšne malenkosti, kot je na primer zloraba Plečnikove arhitekturne dediščine na ljubljanski osrednji tržnici.
Zagotovo je Jankovićev županski dosežek tudi likvidacija ljubljanskih vrtičkarjev – to je tistega sloja prebivalstva, ki sodi med revnejše in ki se je preživljal tudi s pridelovanjem zelenjave. Tu se je župan Janković celo osebno močno angažiral in iz nekaterih nekdanjih vrtičkarskih oaz naredil parkovne površine. V Črnuški gmajni ob Savi pa je zgledno urejeno vrtičkarstvo zamenjala kar narava sama – tam je zdaj vse zaraščeno, bližnji prebivalci pa se pritožujejo nad podganami in mrčesom, ki so tjakaj prišli takoj, ko so odšli Jankovićevi buldožerji in likvidatorji. A potem, ko je revežem vzel solato, korenček, zelje in peteršilj, jim je pred dvema dnevoma za 50 odstotkov nesramno povišal še cene mestnega potniškega prevoza, kar ni pošteno poimenoval z besedo podražitev, ampak kot uskladitev cen. Če se že župan takole norčuje iz svojih meščanov, le kako se bo iz državljanov norčeval morebitni predsednik vlade? S tem je Janković nedvomno potrdil tezo botra Kučana, da je socialno zelo čuteč človek! Omembe vreden podatek kandidata za premierski stolček je tudi ta, da je s svojim trgovskim gospodarjenjem Ljubljano spremenil v državnega prvaka v zadolženosti. K čemur je pripomogel Jankovićev življenjski projekt, to je naložba v športno dvorano v Stožicah.
Kandidat za predsednika vlade Zoran Janković je tako v svojem mandatu Ljubljano zadolžil za štirikrat in to v našem imenu. V imenu prebivalcev mesta. Ob tem pa nam vseskozi pripoveduje, da želi svoj način gospodarjenja - ki ga po njegovem odlikuje že njegovo delo v Mercatorju – prenesti še nadržavno raven. Takšnega zapravljivega Jankovića ta država v valu nove recesije seveda ne bi prenesla, pa tudi njegovega ”zgodovinskega” načina govorjenja o tem, da je vlada kot Mercator ne. In potem je pač vsak njegov predvolilni odgovor na ta vprašanja enak prejšnjemu. Če nekomu, ki hoče voditi to državo naslednji mandat, ne moreš dopovedati in z argumenti dokazati, da država ni trgovina ali trgovski center, niti da z njo ni mogoče upravljati kot s prestolnico, potem je seveda vse zaman. In je za prihodnost države Slovenije tudi nevarno.
Največji in prav gotovo zgodovinski dosežek Zorana Jankovića tiči v podatku, da je za vrsto let v prafaktorje razbil tako imenovano levico. Pri tem sta mu asistirala boter Milan Kučan in dedek Janez Stanovnik, katerih naložba v projekt Janković je tudi zgodovinska zadeva – morala sta namreč prodati in zatajiti vse prave, izvorne levičarske vrednote na katere sta se oba desetletja očitno lažno sklicevala – vključno s pridobitvami NOB-ja.
Jankovićev dosežek so tudi njegove zgodbe o polnoletnih sinovih in nekem podjetju, ki se imenuje Electa, v resnici pa je prav ta Electa, povedano v aktualnem žargonu, mati vseh familijarnih afer Zorana Jankovića.
Zgodovinsko pa je, da skuša postati predsednik vlade človek, ki je prvič močno zadolžil Mercator, močno zadolžil Ljubljano in vse meščane ter sebe in svojo družino spravil do meje bankrota. Če ne bi bilo posebnega jankovićevskega načina izčrpavanja Electe (na račun upnikov), bi Jankovića mirno lahko uvrstili med zgodovinske klošarje našega glavnega mesta.
Mimogrede: Zoran Janković je med kandidati edini, ki medijem ne dovoljuje vpogleda v obrazec, ki ga je moral izpolniti in oddati protikorupcijski komisiji in v katerem je moral navesti vse, kar poseduje. To sodi v temo o njegovih zgodovinskih, tokrat medijskih dosežkov: medtem, ko režimski mediji s pomočjo lobista iz družine Šetincev iz Janševih pošteno prijavljenih nepremičnin skušajo narediti kriminalko, pa Jankoviću ne zastavijo nekaj ”osnovnošolskih vprašanj” – o prihodkih in večjih odhodkih, o plačanih oziroma neplačanih davkih, o poslovanju preko Electe, o vsebini protikorupcijske kartice itn. To bi bilo nujno, kajti Zoran Janković že vseskozi v predvolilni kampanji eno govori, dejstva pa potem pokažejo nekaj povsem drugega.
Ob vseh velikih, torej zgodovinskih dosežkih Jankovića pa je treba z žalostjo v mojem srcu omeniti še nekaj, kar mu ni uspelo! Včeraj, 29. novembra, na nekoč dan republike bi namreč Janković po načrtih moral prerezati slavnostno vrvico na od ustavnega sodišča prepovedani Titovi cesti. Ta dan bi slovesnosti morala prisostvovati tudi Titova vdova Jovanka. Ne enega in ne drugega ni bilo. No, tudi Tita ne, ki bi bil zelo odveč, kajti Kučanov klan nam za novega tokrat lažnega Tita Slovenije ponuja kar turbokapitalista Jankovića.