Objavljamo sporočilo za javnost Zelenih Slovenije:
Dominantni mediji so nas zadnje leto pripravljali na izbrance, ki so jih »strici in tete« iz zakulisja določili za nove politične obraze. Obljubljena nam je bila osvežitev, čisto novi politični obrazi, celo nek nov začetek. Kar gledamo zadnje tedne, predstavlja ponovno samo pogreto juho slovenske kontinuitetno nesposobne politike. Najverjetnejši novi mandatar Miro Cerar ostaja vsebinsko neprepoznaven. Nobene poteze ni naredil za potrebno normalizacijo, ko gre za imenovanje evropskega komisarja-ke iz Slovenije. In to za Slovenijo ni dobro.
Očitno se bo cirkus slovenske politike, ki se neprestano vrti v krogu med kadrovsko bolestno ambicioznimi sebičneži, ki jim je interes države v drugem planu, umiranjem gospodarstva na obroke, nedelujočim sodstvom, sivo medijsko krajino in otopelimi državljani in državljankami nadaljeval tudi v novem mandatu parlamenta. Namesto iskanja rešitev za gospodarski, družbeni in socialni kolaps države, so se stranke, ki se pojavljajo kot kandidatke za oblikovanje nove slovenske vlade razživele samo v trenutku, ko je bilo potrebno sprejeti odločitve, kdo bo imel katero funkcijo. Pri tem so se “izkazale” predvsem stranke dosedanje vladne koalicije. Mediji so nas okupirali z iskanjem novega predsednika Državnega zbora in novega kandidata za slovenskega evropskega komisarja.
Mesto predsednika DZ po dosedanji tradiciji pripada drugi največji stranki v vladni koaliciji. To bi naj po napovedih skoraj gotovo postal Desus, najbolj naraven kandidat za to mesto pa njegov predsednik Karl Erjavec, Ta je na to “ponudbo” glede na medijske zapise pristal. Do 31. julija, dneva pred konstitutivno sejo DZ, je bilo na prvi pogled to vprašanje rešeno. Nato si je Erjavec premislil in odstopil kot kandidata za predsednika DZ, pri čemer je izkazal željo, da on postane evropski komisar. Novega kandidata so v SMC našli le nekaj ur pred konstitutivno sejo državnega zbora in po zelo hitrem postopku izvolili Milana Brgleza na mesto prvega med enakimi v slovenskem hramu demokracije. Način kandidature in imenovanja predsednika DZ kaže na to, kako izvoljeni poslanci in poslanke iz strank, ki bodo oblikovale novo slovensko vlado, spoštujejo najvišjo slovensko institucijo.
Drugo odprto kadrovsko vprašanje, ki se je v času po volitvah še bolj zapletlo, je bilo povezano z imenovanjem kandidata za slovenskega evropskega komisarja. Premierka v odhodu Alenka Bratušek nas že predolgo prepričuje, da je ona prava izbira. Zadeva je tudi etično zelo nehigienična, saj se je Bratuškova samo kandidirala in oklicala kot najprimernejša. SMC je kot zmagovalka volitev sicer opozorila Bratuškovo, da bi moral biti kandidat za tako pomembno mesto sad dogovora med odhajajočo vlado in stranko, zmagovalko nedavnih volitev.
Dogovor med Bratuškovo in Cerarjem ni bil dosežen, prva stranka nastajajoče vladne koalicije pa je predstavila kot svojega kandidata Janeza Potočnika, sedanjega slovenskega komisarja. Bratuškova se je odzvala in v dominantnih medijih se je pojavila novica iz vladne STA, da želi novi predsednik Komisije Juncker med svojimi komisarji imeti Bratuškovo. Kako verodostojna je ta novica, do danes ni bilo pojasnjeno. V javni diskusiji, ki je sledila, smo med kandidati in kandidatkami zasledili še nekaj predlogov. Zmeda je bila tako popolna. V vsej tej silni diskusiji pa nič o slovenskih prioritetah v EU, vsebinskih vprašanjih, povezanih z nadaljnjim razvojem EU, črpanjem evropskih sredstev in še kaj. Ko bi to najprej razjasnili, bi se hitro pokazalo, kdo v Sloveniji je sploh kompetenten za takšno funkcijo. Odločitev je nato padla na seji vlade, v četrtek, 31. julija, ko so za kandidate predsedniku Jeanu-Claudeu Junckerju predlagali kar tri kandidate, Bratuškovo, Erjavca in Fajonovo. Odločitev je sedaj pri Junckerju, saj odločujoči politični akterji v Sloveniji niso bili sposobni najti eno ime, ki bi po kakovosti ustrezalo funkciji komisarja in tudi slovenskim interesom v Bruslju. Politične stranke, ki bi naj oblikovale novo slovensko vlado, so ponovno podlegle osebnim ambicijam posameznikov in tokrat težo odgovornosti odločitve prevalile na Bruselj. Ni nepomembno, da gre za precedens v zgodovini imenovanj komisarjev. Slovenija je tudi v tem primeru padla na izpitu politične zrelosti. Je ta odločitev napoved načina delovanja nove slovenske vlade?!
S predlogom enotnega kandidata za mesto v Evropski komisiji bi država dokazala potrebno minimalno koherentnost in sposobnost enotnosti v ključnih odločitvah. Cirkus se očitno nadaljuje, stroške smo pokrili davkoplačevalci z izbiro na volitvah!
Vlado Čuš, predsednik