Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Zdravniški ples v maskah

Deli na:

Ultimat je »zadnji predlog, poziv, pogoj, neizprosna zahteva«, ki jo po definiciji v Velikem slovarju tujk (Cankarjeva založba, 2002) nekdo izreče nekomu drugemu, preden se loti sankcij. In predsednica slovenske zdravniške zbornice Gordana Kalan Živčec ima čisto prav, ko v svojem imenu in v imenu kolegov trdi, da jim je z apelom, v katerem je naveden rok tridesetih dni, ministrstvo za zdravje po generalnem direktorju direktorata za zdravstveno varstvo, primariju dr. Janezu Remškarju, postavilo ultimat. Groteskno in daleč onkraj meje dobrega okusa je le njeno zgražanje nad zmeraj hujšim ogorčenjem laične množice, ki mu – kot so bojda prepričani v zborničnem vrhu – ministrstvo ne bi smelo nasesti. Glas ljudstva je torej sprožil »nedemokratičen in nedopusten pritisk« na izvajalce »angažirane in poglobljene preiskave tragičnega dogodka,« pri čemer naj bi nikogar ne čudilo, da kljub devet mesecev trajajočim postopkom še vedno ni znana sklepna ugotovitev strokovnega nadzora stanovske organizacije.  

Ultimat je »zadnji predlog, poziv, pogoj, neizprosna zahteva«, ki jo po definiciji v Velikem slovarju tujk (Cankarjeva založba, 2002) nekdo izreče nekomu drugemu, preden se loti sankcij. In predsednica slovenske zdravniške zbornice Gordana Kalan Živčec ima čisto prav, ko v svojem imenu in v imenu kolegov trdi, da jim je z apelom, v katerem je naveden rok tridesetih dni, ministrstvo za zdravje po generalnem direktorju direktorata za zdravstveno varstvo, primariju dr. Janezu Remškarju, postavilo ultimat. Groteskno in daleč onkraj meje dobrega okusa je le njeno zgražanje nad zmeraj hujšim ogorčenjem laične množice, ki mu – kot so bojda prepričani v zborničnem vrhu – ministrstvo ne bi smelo nasesti. Glas ljudstva je torej sprožil »nedemokratičen in nedopusten pritisk« na izvajalce »angažirane in poglobljene preiskave tragičnega dogodka,« pri čemer naj bi nikogar ne čudilo, da kljub devet mesecev trajajočim postopkom še vedno ni znana sklepna ugotovitev strokovnega nadzora stanovske organizacije.

 

Govor je seveda o iskanju morebitnih krivcev za lansko smrt 12-letnega Bora Nekrepa, ki je kljub hospitalizaciji v UKC Maribor in nato v ljubljanskem Kliničnem centru podlegel posledicam desetkrat prevelike vrednosti amonijaka v krvi. Sum, da bo ob doslej morda najtežjem medicinskem spodrsljaju stroka strnila vrste in zaradi verjetnih daljnosežnih posledic zaščitila osumljene kolege, je sprožil že rezultat izredne interne kontrole, po kateri naj bi vpleteni v pediatrični kliniki mariborske bolnišnice ravnali povsem v skladu s terapijo, ki je predvidena ob hiperamoniemiji. Zdaj sum prerašča v gotovost, kajti tudi zdravniška zbornica kot pooblaščeni izvajalec nadzora na državni ravni je očitno ubrala taktiko zavlačevanja, sklicujoč se na odvisnost od zunanjega strokovnjaka, čigar poročilo naj bi odločilno pripomoglo h končni razsodbi. Ali res?

 

Doslej znana dejstva vedno bolj navajajo k sklepu, da tuji poznavalec sicer dokaj redkega obolenja in posledičnih terapevtskih ukrepov, ki so potrebni ob akutnih zapletih, ne bo kaj dosti pomagal. Če namreč dežurni zdravnik ali zdravniki v UKC Maribor kljub laboratorijsko prepoznani težavi celih 13 ur niso ukrenili ničesar, tudi napak niso mogli zagrešiti. Se pravi, da mali Bor ni umrl zaradi neustreznega, marveč zaradi nikakršnega zdravljenja. Niso ga torej ubili, marveč so ga pustili umreti. Zadeva je popolnoma drugačna kot pri dekletu, ki je izdihnilo potem, ko ji je kirurg med operacijo šestkrat zarezal v srce: ni kriva nestrokovnost ali neusposobljenost, kriva je nepojmljiva malomarnost, nepojmljiva šlamparija in nepojmljivo ignoriranje najosnovnejših standardov medicinskega obnašanja, katerega razsežnosti ne more dovolj natančno zaznati in ovrednotiti noben avstrijski, nemški ali italijanski doktor. Staršem pokojnega fanta gre zasluga, da se izmikanje in sprenevedanja odgovornih tokrat ni obneslo, javnost (tudi tista, ki ima z zdravniki in zdravstvom sicer dobre oziroma zadovoljive izkušnje) pa ju čedalje odločneje podpira.

 

A kot kaže, se ravno zbornica najmanj zaveda nevarnosti, da bi lahko zdravniški poklic in njegovi pripadniki, čeprav v očeh Slovencev še vedno uživajo izjemno spoštovanje, zaradi zlorabe nadzorniških pooblastil kaj hitro devalvirali v ceh arogantnih malih bogov v belem, ki si ne zaslužijo zaupanja. In od tod do prepričanja, da je treba priznanje in oceno napak zagotoviti v kazenskih in odškodninskih tožbah, kar je v nekaterih zahodnih državah, zlasti v Ameriki, ustaljena praksa, ni več daleč. Vzvišenost, ki so jo izžarevali dosedanji odzivi dr. Gordane Kalan Živčec, že spominja na samopoveličevalsko pozo glasnikov sodstva, katerega status neodvisne tretje veje oblasti naj bi sodnike povzdignil tudi v nekakšno kasto nedotakljivih. In o nedotakljivih vemo, da jih ne gane vprašanje, zakaj v državi, ki se baha z relativno največ delivci pravice na sto tisoč prebivalcev v Evropi, število nerešenih zadev znaša 530 tisoč, postopki na sodiščih pa so v povprečju tako dolgotrajni, da bi po analogiji z življenjsko dobo moralo prebivalstvo v deželi pod Alpami odhajati v nebesa pri 180 letih.

Ne gane jih niti poziv, naj sami povedo, kaj je v naši državi razumen rok, v katerem je treba izreči sodbo, če naj konkreten sodnik ne bo nerazumnež oziroma lenuharski blaznež, konkretno sodišče pa ne paragrafarska norišnica. Po tej plati so na boljšem kakor zdravniki, saj jih za neodzivnost na žalost nihče in na noben način ne more sankcionirati. Še več: takoj ko so se začele razprave o smiselnosti trajnega sodniškega mandata, je kasta nedotakljivih ugotovila, da si zasluži višje plače, in je sprožila belo stavko. Bolj ali manj moralno kazen ji je z javnomnenjskimi raziskavami izreklo edinole slovensko ljudstvo, ki sodnike, vsaj kar zadeva ugled, uvršča čisto na dno lestvice, celo nižje kot tranzicijske krizne menedžerje, stečajne upravitelje in leteče grobarje podjetij. Velika in hkrati večstranska škoda bi bila, če bi se vmes znašli tudi zdravniki.