Naša največja zdravstvena ustanova, ljubljanski univerzitetni klinični center, ima novo vodstvo. V prejšnjem mandatu sta ga vodili dve pravi dami, Saša Markovič in Darinka Miklavčič, ki sta s zelo trudili za boljše delovanje sistema. Te dni kot generalni direktor prevzema žezlo Simon Vrhunec. Mislim, da je to ob vseh kadrovskih kolobocijah vladajoče koalicije vendarle dobra kadrovska odločitev. Z Vrhuncem sva sicer na različnih političnih bregovih, ampak to ni nikoli vplivalo na najino medsebojno spoštovanje. Ljudje ne smemo imeti predsodkov drug do drugega zaradi različnih svetovnonazorskih ali političnih pogledov. Človeške kvalitete so približno enakomerno razporejene na »levo« in »desno«. Na obeh straneh najdeš inteligentne in neinteligentne ljudi, poštene in lopove, garače in lenuhe.
Vrhunec je sposoben in delaven človek. Pri njem mi je bilo vedno všeč to, da je na zdravstveni sistem gledal skozi menedžerska očala. In prav to je po mojem mnenju za slovensko zdravstvo ključno. Imamo dobro medicinsko fakulteto (upam, da bo druga v Mariboru dosegla enako raven kakovosti), imamo veliko odličnih zdravnikov, njihovi strokovnosti v glavnem lahko zaupamo (seveda se tudi zmotijo, ampak motiti se je človeško, mar ne?). Manjka pa nam dober zdravstveni menedžment, ki bi znal urediti organizacijo in procese v zdravstvu. In od tod izvirajo vsi problemi našega zdravstvenega sistema. Poglejmo si nekaj primerov.
Razpaslo se je zaslužkarstvo z dežurstvi. Dežurstvo je pač treba plačati, zdravnikov v Sloveniji ni dovolj, da bi lahko sistem preživel brez nadur. Ampak ali je toliko dežurstev res potrebnih? Gotovo bi jih bilo mogoče bistveno oklestiti in nadomestiti s pripravljenostjo na domu, ki je za zdravstveno blagajno najmanj petkrat cenejša. Poleg tega bi bilo mogoče ure v dežurstvu bolj plodno izkoristiti. Zakaj ne bi specialist med dežurstvom (v soboto, nedeljo, v ranih jutranjih urah), ko ni polno zaseden, opravljal ambulantnih pregledov. Prvi se javim, da pridem na pregled ob pol petih zjutraj, da mi ne bo treba čakati. Tudi če so dežurstva potrebna, ni nujno, da zdravnikom plačujemo za spanje.
Informacijska tehnologija že dolgo omogoča, da bi v zdravstvu ukinili vso papirologijo (napotnice, recepte, kartone …), da o potrjevanju zdravstvenih kartic sploh ne govorimo. Medicinska sestra nas pošlje na avtomat, ki nam na kartico zapiše podatek o našem zdravstvenem zavarovanju, do katerega lahko po elektronski poti vsak trenutek pride katerikoli zdravstveni izvajalec. In za ta slaboumni sistem »zdravkomatov« so šle milijarde tedanjih tolarjev.
Družinski zdravnik nam izda napotnico za specialista, potem pa moramo sami izgubljati čas za naročanje, klicariti po telefonu, pogosto celo vzeti pot pod noge. Zakaj nam ne bi kar medicinska sestra v splošni ambulanti z uporabo informacijskega sistema našla termina pri specialistu in nas vpisala »v vrsto«? Nobenih papirjev ne bi potrebovali, vsi podatki bi bili na voljo v informacijskem sistemu, pacient bi si samo zapisal dan in uro pregleda pri specialistu.
V slovenskem zdravstvu (govorim o povprečju, torej nekoliko posplošujem) smo še daleč od filozofije, da je uporabnik storitve kralj, da se je treba potruditi za njegovo zadovoljstvo. Zdravnikom se ne zdi nič posebnega, če pacienta naročijo ob osmih zjutraj, nato pa ga pustijo čakati v čakalnici tri ali štiri ure – brez opravičila in brez razlage. Bodi vesel, da si sploh prišel na vrsto! Direktor, ki to dopušča, je zame diletant in nesposobnež. Pravi menedžer zahteva od svojih sodelavcev točnost in jo zagotovi tudi uporabnikom storitev. V vseh zdravstvenih ustanovah je treba uvesti naročanje na uro in se dogovorjene ure tudi natančno držati – če to v nekaterih ustanovah že dobro deluje, zakaj ne bi tako delali vsi? V javni upravi, kjer sem uvajal spremembe, smo spoštovanju uporabnikovega časa namenili veliko pozornosti in dosegli velike premike. Je čas slovenskega državljana za zdravstveni sistem manj vreden kot za javno upravo?
Imamo sijajne kirurge, ki vrhunsko opravijo svoje delo, ko pa po operaciji z ekipo obiščejo pacienta, se (nekateri, hvalabogu ne vsi) obnašajo, kot da je pacient avto, ki so ga ravnokar popravili. Bog ne daj, da bi pacient kaj vprašal! Kot da se pacienta njegovo zdravstveno stanje sploh ne tiče. Pacient je nedvomno hvaležen za dobro opravljeno kirurško delo, ampak od zdravnika pričakuje, da ga ne bo puščal v negotovosti, da mu bo na razumljiv način pojasnil njegovo stanje, postopek in časovne dimenzije okrevanja, da bo odgovoril na njegova vprašanja, čeprav še tako nestrokovna. Kako prijetno je imeti opravka z zdravnikom, ki pacienta obravnava kot enakopravno osebo, se z njim pogovarja in mu sproti razumljivo razlaga, kaj se z njim dogaja.
Odnos med zdravnikom in pacientom se bo moral spremeniti, in spremeni ga lahko samo zdravstveni menedžment, ki bo zahteval, spodbujal, motiviral sodelavce za drugačen način razmišljanja. Treba je pohvaliti in nagraditi tiste zdravnike, ki že danes gojijo ustrezen odnos do pacienta, in te dobre prakse postaviti za zgled in standard vsem preostalim.
Zdravniki opravljajo izjemno zahteven in odgovoren poklic, vreden velikega spoštovanja. Zato je prav, da so za svoje delo dobro plačani. Zavedati pa se morajo, da strokovnost ni vse in da je najpomembnejši odnos posameznega zdravnika in celotnega zdravstvenega sistema do pacientov. Nekoč je nekdo dejal: dober zdravnik je dober človek, ki dobro zdravi. S tem je povedano vse.