Toliko bolj, ker naj bi pesnik Novak veljal za enega izmed pomembnejših sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev, znan je tudi kot prevajalec, urednik Nove revije v času izida najbolj sporne 57. Številke in kot literarni teoretik, ki na Filozofski fakulteti Univerze opravlja naloge docenta za primerjalno verzologijo, v njegovem življenjepisu pa so se zvrstile tudi druge pomembne funkcije.
Tako lahko izvemo, da je bil v letu slovenske osamosvojitve celo nosilec »katedre odličnosti v humanističnih vedah« na ameriški Univerzi Tennessee, v istem letu je postal tudi predsednik slovenskega penkluba ter dobro desetletje kasneje podpredsednik mednarodnega Pena. Širša javnost ga je spoznala po njegovem zavzemanju za lipicance, predvsem pa po vnetem zagovarjanju izbrisanih, zaradi česar je v televizijski oddaji celo demonstrativno dejal, da bo v primeru, če vprašanje izbrisanih ne bo rešeno, nehal pisati v slovenščini.
Podatki o tem, da se mu pomembna vrata vendarle niso odpirala le sama od sebe, temveč da mu je vedno nekdo radodarno priskočil na pomoč, so bolj ali manj ostali skrbno varovana skrivnost. V posvečenih krogih je bilo sicer mogoče slišati o njegovem izjemno pomembnem in vplivnem očetu Anteju Novaku, v osje gnezdo pa je očitno dokončno najbolj dregnil kolumnist Boštjan Turk ter si prav zato »prislužil« povsem zavrženo primerjavo s ščurkom.
V eni izmed kolumn je namreč razkril, česar širša slovenska javnost ni vedela, da si je Ante Novak umazal roke s krvjo v drugi svetovni vojni, saj je bil komisar Kočevskega bataljona, povojna komunistična oblast pa ga je za opravljene naloge v prvem letu po koncu vojne nagradila s funkcijo direktorja Radia Slovenija. Turkov očitek, da se Boris A. Novak ni nikoli distanciral od očetovih dejanj, sicer v svojem imenu ne bi uporabljal tudi kratice imena svojega očeta, je povsem upravičen; o tem, da se je Novak tudi kasneje povsem podredil vplivu in odločitvam svojega očeta, pa priča še en povsem na novo odkrit in prav tako skrbno varovan dogodek iz časa slovenskega osamosvajanja.
Tako smo izvedeli, da naj bi Ivan Borštner, eden izmed četverice obsojenih v vojaškem procesu JBTZ (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić in Franci Zavrl), nesel vojaški dokument, ki je leta 1988 spremenil usodo Jugoslavije, na Novo revijo in ga izročil uredniku Borisu A. Novaku. Ta naj bi ga sprejel in odnesel domov ter po nasvetu očeta Anteja Novaka, ki naj bi prepoznal pomen dokumenta, uničil kopijo.
O resničnosti še ene izmed skrivnosti družine Novak smo seveda želeli vprašati tudi Borisa A. Novaka, vendar nam na vprašanja, ki smo jih poslali po elektronski pošti, ni odgovoril. Morda pa je prejemnik častnega znaka svobode za njegovo prispevek k demokratizaciji, humanitarni dejavnosti in promociji slovenske kulture v tujini, ki mu ga je leta 2000 podelil tedanji predsednik Milan Kučan, le v časovni stiski, saj je spet v akciji za družinski zakonik, predvsem pa mora sestaviti kakšno novo pisarijo v stilu umobolnih verzov Vena Tauferja (V lečah žuželk se lesketajo različna mesta, po sredi železen penis išče cviljenje v nebesih), še enega razvpitega pesnika, ki tako kot Novak sodi med tiste »kulturnike«, za katere po besedah Boštjana Turka velja, da so ves čas relativizirali odgovornost besede, na ta način pa tudi odgovornost za zločin, čeprav so za to morali zapustiti racionalni jezik.
