Predsednik socialnih demokratov bo 5. julija predstavil vladni program in nato še ekipo, s katero naj bi postal relativni zmagovalec jesenskih volitev. O imenih ne želi govoriti, ker noče ponavljati napake, ko je predstavil Mitja Gasparija, pa so to ljudje razumeli kot izraz samozadovoljstva. Ker ni kadrovik, noče govorito o morebitnih zamenjavah, če bo prevzel vlado. Vztraja pri tem, da z vlado kot mandatar ali kot koalicijski partner ne bo sodeloval s stranko predsednika vlade Janeza Janše. Po volitvah si ne bo vzel časa za vnovični premislek o koaliciji s SDS, sodelovanja z Janezom Janšo v prihodnosti pa ne izključuje.
Ste že kosili?
Nekaj malega sem prigriznil.
Zajtrk je bil bolj krepak?
Da, bil je obilnejši.
Premier je pred mesecem zvedave novinarje zavrnil, rekoč, da še ni zajtrkoval in da se mu mudi na kosilo.
Vsi se trudimo delo opraviti po najboljših močeh. Z ustaljenim ritmom prehranjevanja lažje vzdržujem telesno kondicijo in notranji mir.
Po volitvah bo lahko s tem nekaj težav?
Zavedam se obveznosti morebitne nove službe, ene najzahtevnejših v javnem sektorju. Ne bi se je lotil, če ne bi verjel, da jo lahko opravim v zadovoljstvo večine ljudi.
»Do te zmage se bomo dokopali sami, ali pa je ne bomo dosegli,« ste dejali pred nekaj tedni. Kdo bi vam rad priskočil na pomoč?
Želel sem poudariti, da nikomur nismo nič dolžni, ne gospodarskim ne političnim lobijem. Do položaja, ki lahko obeta tudi zmago, smo prišli sami.
Ne gre torej za to, da bi vam kdo proti vaši volji želel pomagati? Zdelo se mi je, da to zveni iz vaših besed.
Ne. Vsi, ki so stranki pripravljeni pomagati, so dobrodošli.
Prišli ste h Kučanu – kot ste dejali nedavno – za vajenca. Kakšen mojster je bil?
To je bil čas nepričakovane priložnosti, ko sem kot mlad fant smel in mogel pokukati v prostor vpliva in moči. Kučan je takrat pokazal nekaj lastnosti, ki so prišle do veljave tudi med vodenjem države: zavest o tem, da se svet spreminja in da mora Slovenija ostati znotraj naprednih tokov. To je glavni spomin na to obdobje.
Kakšen mojster pa je zdaj?
Kot tako pomemben politik se ne more takoj umakniti s političnega prizorišča. Če hoče ali ne, čuti potrebo po izrekanju sodb o pomembnejših družbenih in političnih procesih.
Nekateri so se umaknili, denimo France Popit.
Veste, to je stvar osebnega političnega in življenjskega sloga. Nekdo se umakne, drugi ne. Tako je pri nas in v svetu.
Kako ste v cekaju doživljali afero JBTZ? Lahko ste neposredno opazovali, kako se je v tistem prelomnem času odzivala partija.
Afera BTZ je bila pomemben katalizator, pomemben kristalizator.
Ali ste vedeli kaj o ozadju?
Ne, ne.
Vas ni bilo zraven?
Ne, bil sem uradnik v aparatu.
Niste bili tako visoko kot Igor Bavčar? Njemu se je, ko je delal na SZDL, uspelo dokopati do stenograma tajne seje zveznega cekaja, ki ga je pozneje tajna policija našla pri Janši.
Ne spomnim se, ali sem to takrat prebiral. Mogoče sem. To danes niti ni bistveno. Kot sem dejal, proces je bil katalizator in inspirator nadaljnjih sprememb za tiste, ki smo čutili potrebo po korenitejši prenovi družbe. Kdor pravi, da je bila takratna partija nosilka sprememb, trdi preveč. Akterji sprememb so prihajali iz opozicije. Njena zasluga pa je bila – to kljub temu ni malo – da je razumela prihajajoče spremembe in se jim ni postavila po robu. Slovenija ni bila zamudnica, z ramo ob ramo smo šli s tistimi v Srednji Evropi, ki so bili na čelu teh sprememb.
