Kdo obiskuje predsednika države Türka? V njegovem uradu podatke o obiskovalcih skrivajo - trdijo, da so tajni, čeprav to niso. Vstop v predsedniško palačo in obisk predsednika države ima zagotovo velik simbolni pomen in se nikakor ne more primerjati z druženjem v še tako ugledni gostilni. Prav zato smo želeli izvedeti, kdo so vsi tisti vplivni gostje predsednika republike, mednje sodi zlasti nekdanji predsednik države republike Milan Kučan, ki lahko sedijo v predsednikovem kabinetu in se v njem počutijo tako, kot da bi sedeli v domačem fotelju.
Tako smo že sredi maja poslali prošnjo za vpogled v knjigo obiskovalcev za šestih mesecev, a smo jo morali na zahtevo kabineta ustrezno dopolniti. Po dolgem čakanju na odgovor smo vendarle prejeli odločbo. Naši zahtevi ni bilo ugodeno, kot glavni razlog pa je bila naveden tajnost podatkov, čeprav ti podatki sploh niso tajni.Kakšna nevarnost bi sploh lahko pretila, če bi se denimo izvedelo, kdo vse obiskuje predsednika republike, je zanimivo vprašanje, ki si ga je hipotetično zastavil tudi pravni strokovnjak dr. Rajko Pirnat, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ko smo ga vprašali, kako komentira odločbo Stojana Tramteta, generalnega sekretarja Urada predsednika republike, da bi razkritje evidence obiskov predsednika republike lahko povzročilo nepopravljivo škodo pri opravljanju nalog varovanja predsednika.
Sekretar je v njej še navedel, da bi se, »še posebej zaradi dolžine obdobja, za katerega je bila zahteva vložena, dala razbrati logika določanja obiskov predsednika republike ter s tem povezane njegove aktivnosti, kar bi lahko močno ogrozilo načrt varovanja predsednika republike«. Predsednik republike je namreč na podlagi sprejete uredbe varovana oseba, ki jo policija varuje po drugi stopnji, varovanje pa se izvaja v skladu z načrtom varovanja.
Dvojna praksa
Za dr. Rajka Pirnata je najpomembnejše, s čim je utemeljena določitev knjige gostov za tajni podatek. Zdi se mu nenavadno, da se taka knjiga določi za tajno, pri navajanju varnostnih razlogov, kot se je zgodilo v našem primeru, pa bi morali v uradu predsednika te razloge natančno določiti: »Kaj se lahko zgodi, če bi se na primer izvedelo, kdo obiskuje urad. Zgolj navajanje varnostnih razlogov je premalo v primeru nekega konkretnega obiska.« Kolikor je njemu znano, taka praksa ni običajna, saj je evidenca obiskovalcev dostopna tako na posameznih ministrstvih kot tudi v primeru predsednika vlade.
VEČ V TISKANI IZDAJI