Dva brata, Eteokel in Polinejk, prvi branilec, drugi napadalec Teb, sta v boju drug drugemu vzela življenje. Prvega je vladar Teb, Kreon, pokopal z vsemi častmi, drugega je namenil divjim zverem. »Živim zato, da ljubim, ne da črtim.« To so bile pomenljive besede Sofoklejeve Antigone, ki se je kljub temu, da ji je tiran Kreon zagrozil s smrtjo, odločila pokopati tudi brata Polinejka. Antigona pojmuje pravico do pokopa kot sveto in neodtujljivo pravico. Uči nas tudi sočutja in odpuščanja. A poltretje tisočletje pozneje je videti, kot da se v vsem tem času nismo ničesar naučili in smo ponovno na začetku. Je jezik umetnosti tisti, ki nas lahko končno nauči sočutja? Je žarek svetlobe, ki je z umetniškimi deli v okviru likovnega projekta O čem razmišljaš, Antigona? napolnil temačne celice nekdanjih zaporov Udbe na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani, tista luč, ki nas lahko vendarle popelje iz teme, v kateri tavamo že desetletja?
Taka in podobna vprašanja se samodejno porajajo obiskovalcu razstave umetniških del v nekdanjih zaporniških celicah zapuščene stavbe ministrstva za notranje zadeve. Stavba stoji nasproti ustavnega sodišča, sredi mestnega vrveža, v središču slovenske prestolnice. Spominja na nekakšno zapuščeno pravljično hišo strahov, pred leti je bila najverjetneje za marsikoga resnična hiša groze. V kletnih prostorih stavbe je namreč sedem celic, v katerih naj bi bili povojni zapori Ozne oziroma Udbe. V uporabi naj bi bili še do leta 1966, ko se je varnostna služba preimenovala v Službo državne varnosti. Kaj se je pravzaprav dogajalo v teh temačnih, tesnih in zatohlih kletnih prostorih, nihče od tistih, ki so pripravljeni o tem govoriti na glas, ne ve zagotovo. Tisti, ki bi morda lahko razjasnili to negotovost, pa molčijo. Še vedno. A zazidano okno, obledeli zapisi, zareze in praske na stenah celic ter prazni tulci nabojev, na katere so naleteli umetniki, ko so prostore pripravljali za to razstavo, so zelo zgovorni.
Pravzaprav je bilo takšnih in podobnih zaporov, v katerih so med drugim mučili in zasliševali tudi politične zapornike, v Ljubljani precej, a se je v prvotni, avtentični obliki ohranil le zapor na Beethovnovi. Čeprav so bile zaporniške celice odkrite bolj po naključju, imajo status kulturnega spomenika državnega pomena in so v domeni Študijskega centra za narodno spravo. Kot je na predstavitvi razstave poudarila dr. Andreja Valič Zver, direktorica tega centra, si želijo, da bi v teh prostorih lahko denimo uredili muzej totalitarizmov ali kako drugače javnosti predstavili te prostore, a za ureditev preprosto nimajo denarja. V proračunu naj bil v času Janševe vlade predviden denar tudi za to, a jim ga je pozneje nova vlada z rebalansom odvzela. Težava z ohranjanjem muzejskih prostorov nekdanjega zapora je tudi v tem, da ima center v lasti zgolj kletne prostore. Njihovo stanje je seveda neposredno odvisno od stanja celotne stavbe, ki pa ni redno vzdrževana in vidno propada.
Resnica in sočutje
Likovni projekt O čem razmišljaš, Antigona?, ki je nekdanje zaporne celice zapolnil zgolj za teden dni, od 21. do 27. januarja, je tako eden od poskusov za oživitev teh prostorov v muzejskem oziroma galerijskem smislu. Projekt, ki ima naslov po imenu slike akademskega slikarja Staneta Kregarja, se miselno umešča med projekte civilnodružbene iniciative Resnica in sočutje 1945–2015. Poleg razstave v celicah Udbe pripravljajo tudi veliko razstavo z istim naslovom v Zavodu sv. Stanislava, ki bo na ogled od 12. februarja do 5. aprila. Na njej bo sodelovalo 25 umetnikov, na razstavi na Beethovnovi pa sodeluje devet od njih: Jože Bartolj, Jiři Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiři Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač in Jošt Snoj. Strokovni odbor, ki je pobudnik celotne zadeve, pa sestavljajo dr. Jožef Muhovič, Jiři Kočica, Matej Metlikovič in Jože Bartolj.
Kot je pojasnil Tomaž Erzar, eden od pobudnikov civilnodružbene iniciative Resnica in sočutje, je nastala ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, stoletnici soške fronte in 25. obletnici prvih demokratičnih volitev v naši državi. Rane, ki so jih druga svetovna vojna in povojne travme pustile po vsem svetu in pri nas, daleč presegajo žalovanje za umrlimi, celjenje ran in zidanje porušenih domov; pustile so na tisoče ustrahovanih, razvrednotenih in zlorabljenih preživelih in njihovih otrok, zdaj tudi že vnukov, ki svojega odraščanja v grozi in stiski, strahu, pomanjkanju in nevarnosti ne morejo kar tako spremeniti. Časovno oddaljevanje travmatičnih dogodkov, pospremljeno z molkom, prikrito jezo in pasivnostjo, ne zdravi ran in krivic, temveč jih poglablja in nas tako izpostavlja novim in novim konfliktnim razmeram, v katerih se ne znajdemo in reagiramo nepremišljeno.
V pobudi Resnica in sočutje 1945–2015 se zavzemajo za to, da bi po sedemdesetih letih v Sloveniji vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne, z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odprli prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke. Kot poudarja Erzar, ni dovolj, če se zavzemamo samo za resnico. To nas lahko hitro obrne na drugo stran, da se zavzemamo za pravico, poravnavo in smo večni zagovornik žrtve. Zato resnici dodajajo sočutje kot temeljno in v svetu uveljavljeno človeško držo. Le s sočutjem, priznanjem, da je vsaka krivica bolela in povzročila hude posledice eni in drugi generaciji, se lahko končno poslovimo od vojne s pozitivno izkušnjo. Poleg likovnih razstav pripravljajo tudi več drugih dogodkov, koncerte, simpozije, okrogle mize.
O čem razmišljaš, Antigona?
V kontekstu resnice in sočutja tudi dr. Jožef Muhovič poda jasen odgovor na vprašanje, zakaj se teh »težkih« tem in vprašanj lotevajo ravno z likovno razstavo. »Iz razmeroma preprostega razloga ‒ da od besed preidemo k dejanjem, od dialogov k intimnemu samopremisleku.« Kot še pravi Muhovič, umetnik prevaja svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja v za nas lažje razumljivi, čeprav še vedno zagatni jezik oblik v likovnem prostoru. Skozi ta »prevod« pa postanejo dogodki, o katerih umetnik govori, posebna dejstva. Namreč dejstva, ki niso toliko namenjena dialogom z drugimi, ampak dejstva, s katerimi smo poklicani k dialogom s samim seboj. To pa je ključnega pomena za doživetje vsebin, v zvezi s katerimi na besedni ravni zlahka zdrknemo v nesporazume, sprenevedanja, prepir in celo v sovražni govor.
»V Sloveniji so take vsebine nedvomno nepokopane in nepospravljene, ki do današnjih dni rezonirajo o nasilnem in tragičnem bratomornem času med drugo svetovno vojno in po njej. Preprosto zato, ker še niso bile potolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene, kot bi bilo prav ‒ in odrešilno. V tem pogledu se na nas še vedno z vso pezo naslavlja vprašanje, ki odmeva iz naslova slike Staneta Kregarja iz leta 1971 in daje osnovni ton letošnji istoimenski dvodelni razstavi: O čem razmišljaš, Antigona? Pa tudi temu komplementarno vprašanje: O čem razmišljaš, Kreon? In nobenega od njiju ne bomo mogli odgnati, dokler ju ne bomo v povezavi priznali kot nadvse resni in odločilni vprašanji naše sedanjosti in vsakega od nas,« je prepričan Muhovič.
Kot ugotavlja Muhovič, posledice zla še posebej intenzivno nagovarjajo umetnike, ki so praviloma zelo občutljivi ljudje. Ti pa čutijo veliko potrebo po tem, da s slikanjem, kiparjenjem, z instalacijami in na druge načine ne le odložijo to, kar jih je prizadelo, ampak pokažejo, da ima vsako zlo vidne posledice in da so ravno te za ljudi nekaj zdravilnega. Kot svojo izkušnjo opiše umetnik Matej Metlikovič, se razstava na Beethovnovi 3 spusti v globino. »Ni mi bilo prav prijetno, ko smo bili prvič v teh prostorih. Niso bili razsvetljeni, razbirali smo napise na steni. Bilo je srhljivo. A dolžnost umetnika je, da se spusti tudi v takšno globino in vnese nekaj notranje svetlobe v te prostore teme.« Tudi njegov oče je bil po vojni nekaj mesecev zaprt, takrat mu je vse to pomagala prenesti vera, da za to površino, temo in norim časom, v katerem je preživljal svojo mladost, obstaja neko notranje sonce. Stekleno delo, ki je na ogled v eni od celic, je pravzaprav videnje notranjega duhovnega sonca in poklon njegovemu očetu.
Akademski kipar Jiři Kočica pravi, da izhaja iz družine, v kateri mu nihče ni povedal za povojne poboje in tega skoraj ni vedel. Toda ko so kot umetniki gledali slike starejših profesorjev, so se spraševali, zakaj tako strahotna tema na vseh teh slikah in razbiti, sesuti človeški odnosi. Ko so začeli odkrivati, zakaj je tako, od kod to izhaja, so videli, da njihove generacije vlečejo to naprej, podobno kot v biološkem smislu tudi v smislu kulturnega življenja; kot neke mentalne slike, ki nas določajo, določajo naše delo, razmisleke, tudi naš odnos. In kot še ugotavlja, če ne razčistimo teh zadev, ne moremo biti v odnosu normalni. »Preveč zapletenih dogodkov je skupaj, če grem še dlje, je ena velika iluzija, da bi lahko to rešili samo z razumom.« Prostori zaporniških celic nekdanje Udbe na Beethovnovi 3 so po njegovem prepričanju kot prostori, kamor so zakopali Antigono, v temnico pod zemljo: »Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko.« Postali so resonančni okvir teh zamolčanosti in naših iskanj izvirov, naše želje po življenju. Bomo nekega dne vendarle v tej temi sposobni videti tudi sonce?