Po drugi svetovni vojni zaplenjene umetnine je prejemal komunistični funkcionar Boris Kocijančič (njegov najbolj znani sin je večni direktor Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič). Objavljamo dokumente o prevzemu dragocenih umetnin.
Faksimile objavljenih reverznih lističev pričajo, da je Boris Kocijančič, namestnik notranjega ministra Ljudske republike Slovenije, konec štiridesetih let prejemal umetnine iz fonda, imenovanega Federalni zbirni center. V njem so povojni oblastniki uskladiščili dragocenosti in si jih potem glede na hierarhijo delili med seboj. Mnoge so bile kasneje razstavljene: tako je mogoče ugotoviti, da so ob prelomu generacij postale predmet dedovanja. To ne velja samo za družino Borisa Kocijančiča, temveč za večino partijske elite.Vprašanje, ki se pri tem postavlja, meri na namen »revolucionarnega« projekta in ustvarjanja »novega« sveta, kot smo do sedaj poslušali. Ti dokumenti to »hipotezo« demantirajo: kažejo, da so bili slovenski revolucionarji notranje občutljivi prav za zunanja znamenja meščanske družbe, na luksuz in prestiž. Čas je, da sistematična akcija stroke in pravosodnih organov podre berlinski zid tudi na tem področju in umetnine vrne tistim, ki jim pripadajo.
»Dr. Janezu Kocijančiču se opravičujemo za trditve, navedene v kolumni 9. avgusta 2010, da je njegov oče, pok. Boris Kocijančič, imel zbirko slik, ki so izvirale iz povojnih razlastitev, ter da Janez Kocijančič prodaja enega od desetih platen, ki izvirajo iz povojne kraje.« Tako zahtevo je na uredništvo Reporterja naslovila odvetniška pisarna Zakonjšek: pridruženo je pooblastilo Janeza Kocijančiča, s čimer je razvidno, da je izjava plod suverene volje.
Izjava Janeza Kocijančiča je »zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto«, kot Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje njen manj zveneči sinonim, laž. Zato sem bil nemalo presenečen nad grozečo pošto, ki je priromala iz odvetniške pisarne Zakonjšek. Začudenje je bilo toliko večje, ker sem Janeza Kocijančiča omenil v članku zgolj enkrat, in to ne kot posameznika, temveč kot strankarskega predhodnika sedanjega predsednika vlade in katastrofalne gospodarske politike, za katero pa nisem klical na odgovornost večnega šefa Olimpijskega komiteja RS. Bil sem docela prepričan, da bo Janez Kocijančič, ki ga med vsemi reform-komunisti cenim po najvišji stopnji inteligentnosti v tej združbi, tiho in se bo ukvarjal s pomembnejšimi stvarmi.
S tem namenom sem prosil za posredovanje: zaradi Janeza Kocijančiča in ene povedi se mi ni zdelo dostojno prerekati se po sodiščih. Pomembnejši razlog pa je bil, da sta v okolju Janeza Kocijančiča dva človeka, ki sta mi dolga leta še posebno draga. Zato sem prosil za pogajanje, naj Kocijančič tožbo umakne. Posredni(ci)ku sem pokazal dokument, ki ga je ob tej priložnosti pripravil visoko kvalificirani umetnostni zgodovinar. Videl(a) je tudi stavek: »Nekatere po drugi vojni pri nas zaplenjene umetnine so bile zbrane v Federalnem zbirnem centru. Pri iskanju provenience slik sem pregledoval(a) to knjigo (arhiv Federalnega zbirnega centra, op. B. M. T.), kjer so včasih zapisani institucije in razni zasebniki, ki so iz tega centra prejeli umetnine ali druge predmete. Med zasebniki prejemniki je naveden tudi dr. Boris Kocijančič, oče Janeza Kocijančiča.«
Naj že sedaj povem, da je v tej analizi uporabljena dobra tretjina dokaznega gradiva. Drugo čaka na sodno razpravo. Oseba, ki mi je poslala priporočeno pismo, dokazujoče izvor slik v fondih po vojni zaplenjenih umetnin, mi je tudi obljubila, da bo pričala. O njeni identiteti zato ne morem govoriti.
Janez Kocijančič je ponujeno roko zavrnil tako, da je svojo potlačil v žep, kot onega 8. julija 1990 v Kočevskem rogu, češ da se bo z menoj pogovarjal samo na sodišču.
VEČ V TISKANI IZDAJI